Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu.  S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.

Osnovna biologija psihoterapije

Psihoterapija se kot disciplina od začetkov, skozi desetletje svojega razvoja ter vse do danes postavlja v specifične družbene pozicije.[1],[2] Že ob nastanku psihoanalitične metode kot prve deklarativne oblike psihoterapije so se vnele polemike, ali naj psihoterapijo izvajajo zdravniki in če (ni)so za to bolj ali manj primerno usposobljene druge stroke.[3] V 50. letih 19. stoletja je proti psihoterapiji ostro nastopil z več vidikov kontroverzen psiholog Eysenck, ki je s svojimi študijami dokazoval, da je psihoterapija neučinkovita ter celo škodljiva.[4] Prvi se je dokazovanju nasprotnega v 60. letih posvetil Strupp,[5],[6] ki so mu sledili drugi avtorji,[7],[8] vendar debata še danes ni dosegla konsenza.[9],[10] Poleg številnih študij, ki ugotavljajo učinkovitost psihoterapije, veliko kritikov ostaja skeptičnih. Uporaba psihoterapije je v okviru zdravstvene dejavnosti kljub temu naraščala do 90. let, od odkritja antidepresivov vrste SSRI pa v javnih zdravstvenih sistemih beležimo njen padec.[11],[12],[13],[14] Medtem ko obseg psihoterapevtskih storitev v zasebnem sektorju raste, je v zdravstvu bolj razširjeno predpisovanje zdravil. To je zanimivo, ker za psihofarmake v velikem deležu ne vemo točno, po kakšnih poteh pravzaprav delujejo.[15] Učinkovalnost psihoterapije pa lahko pojasnimo na več ravneh, tudi na biološki.

Delovanje psihoterapije na biološki ravni ponazarjajo različne nevrološke raziskave s snemalnimi metodami. Tekom različnih oblik psihoterapije, vse od bolj kognitivno-vedenjskih do bolj psihodinamskih, lahko sočasno s spremembami, ki se odražajo na duševni ravni, na organski ravni opazujemo spremembe v obliki nastajanja novih nevronskih povezav in zgoščanja možganskih struktur. Kot učinek psihoterapevtskega procesa se kaže postopno spreminjanje aktivacijskih vzorcev, tako da postajajo nekatere možganske strukture ter nekatere povezave med njimi bolj in druge manj aktivne. Psihoterapija je s človekovim živčnim sistemom v interakciji na isti način, na katerega se možgani razvijajo, zorijo in delujejo tekom življenja, interakcija pa je pri tem terapevtsko oblikovana. Psihoterapija sledi principom evolucijske adaptacije, genetike in epigenetike ter predvsem zdravi problematične prilagoditve možganov na isti način, na katerega so se razvile. Med psihoterapevtskih procesom prihaja do postopne deaktivacije neustreznih nevronskih poti, ki so podlaga nefunkcionalnim in patološkim vedenjskim, kognitivnim in čustvenim vzorcem, s tem ko nastajajo nove funkcionalne nevronske povezave.

Mesta povečane in zmanjšane možganske aktivnosti med inhibicijo vedenja ob negativnem čustvenem dražljaju.[16]
Možgani delujejo tako, da človekove izkušnje in spomine mapirajo s tvorjenjem trilijonov nevronskih povezav. Te medsebojne povezave tvorijo večje mreže, ki se razpredajo vertikalno in horizontalno med različnimi možganskimi središči. Človek je s temeljnimi vzorci delovanja rojen, velik del možganskih poti pa se strukturira v interakciji z okoljem, v katerem se uči delovati. Ko se prilagaja svojemu okolju, možgani s tvorjenjem nevronskih povezav mapirajo njegove čustvene in socialne izkušnje z namenom učinkovitejšega delovanja in obvladovanja interakcije z okolico v prihodnosti. Slabo funkcionalna in patogena odnosna okolja imajo zaradi tega tako globoke in obsežne posledice. Možgani beležijo izkušnje prijetnih in neprijetnih dogodkov, človekovega delovanja in odzivanja ter posledic vseh interakcij s primarnim in sekundarnim okoljem. Oblikovanje individualne nevronske strukture se prične v prednatalnem obdobju ter se najbolj aktivno nadaljuje v otroštvu in mladostništvu, sicer pa v manjši ali večji meri poteka vse življenje. V psihoterapevtskem procesu s ponavljajočimi korektivnimi izkušnjami spodbujamo preoblikovanje oblikovanih vzorcev delovanja, ki povzročajo težave in stiske.

***

[1] Herbert, W. (2014). Why psychotherapy appears to work (even when it doesn’t). Pridobljeno z https://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/why-psychotherapy-appears-to-work-even-when-it-doesnt.html.
[2] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Avery.
[3] Freud, S. (1926). Die Frage der Laienanalyse: Unterredungen mit einem Unpartenschen. Berlin: International Psychoanalytic University.
[4] Eysenck, H. J. (1952). The effects of psychotherapy: an evaluation. Journal of consulting psychology, 16(5), 319-326.
[5] Strupp, H. H. (1963). The outcome problem in psychotherapy revisited. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(1), 1-13.
[6] Strupp, H. H. (1964). The outcome problem in psychotherapy: a rejoinder. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(3), 101-114.
[7] Rosenzweig, S. (1954). A transvaluation of psychotherapy: a reply to Hans Eysenck. The journal of abnormal and social psychology, 49(2), 298-304.
[8] Luborsky, L. (1954). A note on Eysenck’s article the effects of psychotherapy: an evaluation. British journal of psychology, 45(2), 129.
[9] Erwin, E. (1980). Psychoanalytic therapy: The Eysenck argument. American Psychologist, 35(5), 435-443.
[10] Barlow, D. H., Boswell, J. F., & Thompson-Hollands, J. (2013). Eysenck, Strupp, and 50 years of psychotherapy research: A personal perspective. Psychotherapy, 50(1), 77-87.
[11] Gaudiano, A. B. (2013). Psychotherapy’s image problem. Pridobljeno z https://www.nytimes.com/2013/09/30/opinion/psychotherapys-image-problem.html.
[12] Pollecoff, M. (2016). Trends in psychotherapy in the UK. London: UK Council for Psychotherapy.
[13] Counseling Directory (2016). Statistics about mental health treatment and services. Pridobljeno z https://www.counselling-directory.org.uk/talk-therapy-stats.html.
[14] Whyman, C. (2018). Rise in demand for private counsellors as patients say NHS waiting lists are too long. Pridobljeno z https://www.mentalhealthtoday.co.uk/news/awareness/rise-in-demand-for-private-counsellors-as-patients-say-nhs-waiting-lists-are-too-long.
[15] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[15]  Perez, D. L., Vago, D. R., Pan, H., Root, J., Tuescher, O., Fuchs, B. H., … in Lenzenweger, M. F. (2016). Frontolimbic neural circuit changes in emotional processing and inhibitory control associated with clinical improvement following transference‐focused psychotherapy in borderline personality disorder. Psychiatry and clinical neurosciences, 70(1), 51-61.

Zdravljenje duševnih motenj

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v … Continue reading “Zdravljenje duševnih motenj”

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v psihiatrično obravnavo z zdravili, psihotarapevtsko obravnavo in podporne oblike pomoči.

Psihiatrično zdravljenje poteka bolnišnično in izvenbolnišnično, ambulantno.  Psihiatrično zdravljenje s hospitalizacijo je primerno za hujše in/ali akutne oblike duševnih bolezni, zaradi katerih ima posameznik velike težave v vsakodnevnem  delovanju in skrbi zase, ali če predstavlja grožnjo samemu sebi oz. svoji okolici. Običajno zajema psihofarmakološko zdravljenje, individualno psihoterapevtsko obravnavo in skupinsko psihoterapijo. Izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje v večji meri obsega zdravljenje z zdravili in v manjši meri psihoterapevtsko svetovanje, redkeje pa tudi psihoterapijo pri psihiatru ali kliničnem psihologu na stroške zdravstvenega zavarovanja.

Pristopi k obravnavi duševnih stisk in zdravljenje duševnih motenj so v veliki meri pogojeni z družbenimi sistemi, ki v sisteme javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja vključujejo različne oblike pomoči. V Sloveniji sta psihiatrična in kliničnopsihološka psihoterapija opredeljeni kot zdravstveni dejavnosti, medtem ko psihoterapija izven psihiatrične in kliničnopsihološke dejavnosti ni sistemsko urejena. Po drugi strani ureditev znotraj zdravstva ne zahteva, da imata psihiater ali klinični psiholog opravljeno psihoterapevtsko usposabljanje. Problem je tudi  zagotavljanje pomoči v zadostnem obsegu in ustreznih oblikah. Večji delež psihoterapevtske obravnave duševnih stisk se zato v Sloveniji opravlja izven javnih in zdravstvenih sistemov, kjer pa psihoterapevtka dejavnost ni regulirana. Opravljanje psihoterapevtskih storitev se tako v zasebnem sektorju dopušča tudi izvajalcem brez kakršnega koli usposabljanja.[1]

Načini obravnave duševnih stisk tudi znotraj posameznih nacionalnih in družbenih sistemov nimajo jasne ločnice. To je posledica različnih zgodovinskih izhodišč, iz katerih so se pristopi razvijali, ter posledica raznolikih področij in strok, ki v duševnih stiski nudijo pomoč. Med strokami, ki so najbolj specifično omejene na pomoč v duševni stiski, sta psihiatrija in psihoterapija, ki si delite razvojne korenine. Bolj v preteklosti kot danes, je velik del psihiatrije zajemal psihoterapijo, medtem ko postaja psihiatrija v zadnjih desetletjih vse bolj omejena na predpisovanje zdravil. Skozi razvoj so se pojavljali tudi nekateri drugi medicinski pristopi, od katerih je velik del prešel v območje nevrologije, danes pa se na obrobju psihiatrije razvijajo metode, kot je globinska možganska stimulacija. Glavni metodološki psihiatrični pristop v trenutni razvojni fazi je brez dvoma farmakološko zdravljenje, psihoterapija pa se postopoma osamosvaja kot samostojna znanstvena in klinična disciplina.[2]

Psihoterapija se od psihiatrične obravnave v tem, da ne uporablja zdravil in drugih medicinskih postopkov, kot so elektrokonvulzivne terapije. Psihoterapevtske metode praviloma temeljijo na pogovoru, vključujejo pa tudi druge izrazne tehnike, kot so ples, slikanje, simboliziranje s predmeti ipd. Psihoterapijo praviloma ločujemo od svetovanja, saj razen v izjemnih primerih ogroženosti ne zajema komponente usmerjanja in direktivnega pristopa. V praksi načine dela prilagodimo potrebam posameznika, hkrati pa vsak psihoterapevt uporablja svoj terapevtsko-svetovalni slog. V zasebnem sektorju so uporabnikom na razpolago številne oblike psihoterapevtskih pristopov, pa tudi znotraj posameznih pristopov se pojavljajo razlike med posameznimi psihoterapevti. Študije učinkovitosti pri tem kažejo, da med pristopi ni pomembnih razlik v psihoterapevtskih izidih, zaradi česar naj bi začetna izbira ne bila tako bistvenega pomena. [3] Bolj ključna za psihoterapevtsko delo sta dober psihoterapevtski odnos ter občutek ujemanja, ki sta pogojena z odprto komunikacijo. 

***

[1] Hočevar, B. (2014). V črni luknji psihoterapevtskih storitev. Delo 14(10), 11.
[2] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[3] de Felice, G., Giuliani, A., Halfon, S., Andreassi, S., Paoloni, G. in Orsucci, F. F. (2019). The misleading Dodo Bird verdict. How much of the outcome variance is explained by common and specific factors?. New Ideas in Psychology, 54, 50-55.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

 

 

 

Psihodinamična (globinska) psihoterapija

Psihodinamična (tudi globinska, globinskopsihološka) psihoterapija pokriva več heterogenih psihoterapevtskih pristopov, ki izhajajo iz psihoanalitične teorije.[1] Nedavna metaanaliza je v družini psihodinamičnih terapij pokazala visoko stopnjo divergence, saj se pristopi pomembno razlikujejo v etioloških teorijah in načinu psihoterapevtskega dela. Skupni imenovalec psihodinamičnih psihoterapevtskih pristopov je zavedanje, da se človek zmeraj ne zaveda motivov in vzrokov svojega … Continue reading “Psihodinamična (globinska) psihoterapija”

Psihodinamična (tudi globinska, globinskopsihološka) psihoterapija pokriva več heterogenih psihoterapevtskih pristopov, ki izhajajo iz psihoanalitične teorije.[1] Nedavna metaanaliza je v družini psihodinamičnih terapij pokazala visoko stopnjo divergence, saj se pristopi pomembno razlikujejo v etioloških teorijah in načinu psihoterapevtskega dela. Skupni imenovalec psihodinamičnih psihoterapevtskih pristopov je zavedanje, da se človek zmeraj ne zaveda motivov in vzrokov svojega vedenja, da so ti torej nezavedni. Na tej predpostavki se psihodinamična psihoterapija osredotoča predvsem na nezavedne procese, čustva, kognicije, želje, fantazije in medosebne odnose ter manj na samo vedenje, ki ga pojasnjuje kot zunanji odraz in/ali posledico različnih duševnih procesov. Psihodinamična psihoterapija tudi redkeje vključuje svetovanje in vodenje ter je manj strukturirana in bolj odprta, v uporabi pa so predvsem interpretacije in pojasnjevanje vsebin ter raziskovanje psihoterapevtskega odnosa v namen razumevanja človekove notranje dinamike in dinamike v odnosih z drugimi. Ključni cilji psihodinamičnih psihoterapij so samospoznavanje, večje samozavedanje in samorazumevanje, ki jih dosegamo s samospoznavanje.[2] Bolj ali manj različne oblike psihodinamične psihoterapevtske obravnave poudarjajo nekaj skupnih pogledov, in sicer:[3],[4]

– nezavedni duševni konflikt pojmujejo kot temeljni in osrednji vidik človeške izkušnje;
– duševni konflikt ali manko pogojujejo z organizacijo duševnosti, ki skuša na eni strani zagotoviti izogibanje neugodju, na drugi strani pa čim višjo stopnjo varnosti v odnosu;
– ključni pomen v nastanku deževne stiske pripisujejo razvoju obrambnih strategij za adaptivno manipulacijo idej in izkušenj z namenom zmanjšanja neugodja;
– k psihopatologiji pristopajo razvojno ter jo razumejo kot produkt dolgoročnih posledic prilagoditev v začetnih fazah človekovega razvoja, duševno stisko torej pogojujejo z neugodnimi odnosnimi okoliščinami v preteklosti;
– način organizacije izkušenj pripisujejo notranjim predstavam razmerij med človekom in pomembnimi drugimi skozi življenjske cikle;
– dogajanje v psihoterapevtskem procesu interpretirajo kot ponavljanje teh izkušenj v odnosu s psihoterapevtom.

Psihodinamične psihoterapije so predvsem pogovorne in interpretativne, usmerjene pa so tudi na prestrukturiranje reprezentacij odnosov, predvsem z uporabo korektivne terapevtske izkušnje in doseganja uvida.[5] Psihoterapevtski odnos je v psihodinamični psihoterapiji ključno terapevtsko orodje, ki človeku zagotovi korektivno odnosno okolje, da lahko izgradi notranje strukture in duševne funkcije, za kar v preteklosti zaradi neprimernih okoliščin ni imel možnosti.[6] Korektivno terapevtsko izkušnji psihodinamična psihoterapija ustvarja s podpornimi metodami, ki zagotovijo varno terapevtsko okolje brezpogojnega sprejemanja in vzajemne povezanosti.[7] Raziskovanje in interpretacija vsebin sta namenjena doseganju uvida in razumevanja notranjih psihičnih in zunanjih odnosnih vzorcev človekovega delovanja. Prizadevanje za doseganje uvida temelji na predpostavki, da boljše razumevanje človeku lajša soočanje s težavami in stiskami v odnosu s samim seboj, v odnosih z drugimi in v interakciji s širšo okolico.[8] Tehnike psihodinamičnih pristopov tako združujejo karakteristike podporne psihoterapije in karakteristike klasične psihoanalize.[9] Glavne tehnike psihodinamične terapije so svobodno spominjanje, asociiranje, opazovanje in opisovanje doživljanja, pripovedovanje sanj in fantazij, prepoznavanje kognitivnih distorzij oz. odporov, prepoznavanje življenjskih in odnosnih vzorcev.[10]

Teoretična osnova psihodinamične (globinske) psihoterapije
Psihodinamska (globinska) psihoterapija izhaja iz psihoanalitične teorije, ki človekovo duševnost pojasnjuje kot sestavljeno iz nezavednih, predzavednih in zavednih vsebin. [11]
V družino psihodinamični psihoterapij se uvrščajo psihoanaliza, psihoanalitična psihoterapija, psihodinamska psihoterapija, jungovska analitična psihologija, lacanovska analiza, dinamična interpersonalna psihoterapija, na čustva osredotočena psihoterapija, mentalizacijska psihoterapija, relacijska psihoterapija, kratkotrajna psihodinamska psihoterapija, na transfer osredotočena psihoterapija, interpersonalna psihototerapija, nekateri sistemski pristopi idr.[12],[13],[14]

 

Viri

[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.
[2] Barber, J. P., Muran, J. C. in McCarthy, K. S. (2013). Research on dynamic therapies. V: Lambert, M. (ur.), Bergin and Garfield’s handbook of psychotherapy and behavior change (443–494). New York: Wiley.
[3] Fonagy P. (2004). Psychodynamic therapy. V Steiner H. (ur.), Handbook of mental health interventions: an integrated developmental approach (261–258). New York: Jossey-Bass.
[4] Sundberg, N. D., Winebarger, A. A. in Taplin, J. R. (2002). Clinical psychology: evolving theory, practice, and research. Englewood: Prentice Hall.
[5] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009).
[6] Kahn, M. (1997). Between therapist and client: The new relationship. New York: Macmillan.
[7] Barber,  Muran  in McCarthy (2013).
[8] Barber,  Muran  in McCarthy (2013).
[9] Coderch De Sans, J. (1990). Teoria y técnica de la Psicoterapia Psicoanalitica. Barcelona: Editorial Herder.
[10] Sundberg, Winebarger in Taplin (2002).
[11] Sarome, C. O. (2018). Trusted schematic diagrams. Pridobljeno z http://sarome.co/psychodynamic-theory-diagram.html (15. 10. 2018).
[12] Jacobson, S. in Blundell, A. (2017). The psychodynamic approach: what therapies use it and is it for you? Pridobljeno z https://www.harleytherapy.co.uk/counselling/psychodynamic-approach.htm (15. 10. 2018).
[13] Perez, D. L., Vago, D. R., Pan, H., Root, J., Tuescher, O., Fuchs, B. H., … Lenzenweger, M. F. (2016). Frontolimbic neural circuit changes in emotional processing and inhibitory control associated with clinical improvement following transference‐focused psychotherapy in borderline personality disorder. Psychiatry and clinical neurosciences, 70(1), 51–61
[14] Žvelc, M. (2011). Kaj je psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.), Psihoterapija (3–11). Ljubljana: IPSA.

Duševne motnje

S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne … Continue reading “Duševne motnje”

S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne na vas, ki bi bili moteči ali celo moteni. Motenost se nanaša na oviro, ki vam onemogoča, da v polnosti in kakovostno živite, da uresničujete svoje potenciale.

Izjemnega pomena je razumeti, da “motenost” označuje tisto, kar VAS moti pri tem, da uresničujete svoje potenciale in živite polno življenje.

V trenutni razvojni fazi psihoterapevtske in psihiatrične znanosti še ne razumemo jasnih vzrokov in fiziološkega ozadja večine duševnih motnj. Zaradi slabega vpogleda v njihovo etiološko in biološko naravo duševne motnje opredeljujemo in diagnosticiramo preprosto po simptomih, ki jih opazimo skupaj z vami. To pomeni, da diagnoza neke duševne motnje ne pove veliko o tem, kaj so vzroki vaše stiske in kako je nastala, ampak jo samo poimenuje in jo umesti v skupino vsaj na videz podobnih. V posamezne kategorije duševnih motenj nato združujemo bolj ali manj ujemajoče se simptomatske slike. To so razlogi, da duševne motnje še nimajo statusa bolezni. Diagnosticiranje in kategoriziranje je kljub temu pomembno. Diagnoza vam lahko na različne načine pomaga, predvsem če jo vsi sodelujoči pravilno razumejo. Prinese vam lahko olajšanje, da ste stopili na pot zdravljenja. Da vam tudi potrditev, da okolica razume, kaj doživljate ter da podobno doživljajo tudi drugi.

Standardna merila za diagnosticiranje duševnih motenj izdaja Ameriško psihiatrično združenje (APA, American Psychiatric Association) v obliki Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM, Diagnostic and statistical manual of mental disorders). Duševne motnje kategorizira tudi Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB), ki ga uporabljajo evropski in avstralski zdravstveno-zavarovalniški sistemi.DSM je trenutno veljaven v svoji 5. izdaji, ki je bila objavljena leta 2013. Prva izdaja je izšla leta 1952 in priročnik se je skozi zgodovino razvijal na osnovi popisov in statističnih zbirk psihiatričnih bolnišnic ter novih ugotovitev psihiatrije in klinične psihologije. Spremembe od prve izdaje do danes zajemajo predvsem postopno povečevanje števila različnih duševnih motenj, občasno pa so nekatere tudi umaknjene. Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) je trenutno veljavna v 10. izdaji in se od DSM razlikuje po tem, da obravnava vse zdravstvene težave in bolezni, ne le psihiatričnih. 4. izdaja DSM je vsebovala posebne kode, ki so omogočile primerjanje med priročnikoma. Te kode so bile s peto izdajo DSM ukinjene in zato trenutno neposredna primerjava ni mogoča. Obstaja pa pri pripravi novih izdaj obeh priročnikov težnja postopnega združevanja oz. vsaj poenotenja.

To so medicinske psihiatrične kategorizacije, ki so primarno namenjene temu, da zdravnik utemelji, zakaj se porablja denar vašega zdravstvenega zavarovanja. Diagnoze so namenjene tudi komunikaciji med različnimi izvajalci zdravstvenih storitev, vendar je že več raziskav pokazalo, da vam dva psihiatra na podlagi pregleda in vašega opisa simptomov večinoma ne bosta postavila iste diagnoze.[1],[2],[3] Pri sprejemanju svoje diagnoze bodite zato zmeraj nekoliko skeptični in odprti za druge možnosti. Predvsem naj vas diagnoza ne opredjuje in vam ne nadomesti vašega osebnostnega identifikacijskega jedra. Na psihiatrične kategorizacije duševnih motenj se opirajo zdravniki, raziskovalci, psihiatrične agencije za regulacijo zdravil, zavarovalnice in druge organizacije zdravstvenega zavarovanja, farmacevtska podjetja, pravni sistem in oblikovalci politik.[4] V psihoterapiji in duševnem zdravljenju izven zdravstvenih sistemov pa imajo diagnoze duševnih motenj manjšo vlogo. V psihoterapiji se na vašo stisko osredotočamo s fenomenološkega in etiološkega vidika. To pomeni, da zelo natančno raziskujemo, kako duševno motnjo, če vam je diagnosticirana, doživljate. Podrobno nas zanima, kako vpliva na vaše počutje, delovanje, doživljanje in življenje, kako se kaže, kakšen je vaš odnos do nje. Posvečamo se tudi njenemu izvoru ter skušamo na podlagi etioloških dejavnikov oblikovati najboljše poti zdravljenja.

Kategorizacije so pomembne predvsem v raziskovanju duševnih motenj, pa tudi za uporabo v statistične, zdravstvene, zavarovalne, politične namene. Z vidika subjektivne obravnave jih obravnavamo s previdnostjo, saj lahko vodijo v stigmatizacijo ali neprimerno obravnavo. Zaradi teh tveganj so klasifikacijski sistemi deležni številnih kritik. Stroke duševnega zdravja predvsem opozarjajo, da so trenutno še neznanstveni, nezanesljivi, neveljavni. Ker se zanašajo zgolj na opazovanje površinskih simptomov, ki jih subjektivno ocenjujemo, nam ne morejo pomagati pri oblikovanju strategij zdravljenja. V psihoterapiji se zato redkeje ukvarjamo z diagnozami in duševne stiske raje spremljamo in obravnavamo z vašega subjektivnega zornega kota.[6] Za psihoterapijo je ključnega pomena vaša motivacija, zato pri opredelitvi duševne motnje izhajamo iz vašega doživljanja in opisa težav. Ne obremenjujemo se veliko s tem, da duševno stisko poimenujemo in umestimo v nek klasifikacijski sistem. Bolj pomembno je, da jo umeščamo v kontekst vaše osebne zgodovine in trenutne življenjske situacije. Obravnavo motnje in zdravljenje pa oblikujemo predvsem na osnovi vaših preferenc in osebnih virov in ne na osnovi univerzalnih kriterijev.

***

[1] Chmielewski, M., Clark, L. A., Bagby, R. M., & Watson, D. (2015). Method matters: Understanding diagnostic reliability in DSM-IV and DSM-5. Journal of abnormal psychology, 124(3), 764–181.
[2] Jablensky, A. (2016). Psychiatric classifications: validity and utility. World Psychiatry, 15(1), 26–31.
[3] Allsopp, K., Read, R., Corcoran, R., & Kinderman, P. (2019). Heterogeneity in psychiatric diagnostic classification. Psychiatry research, 279(9), 15–22.
[4] Bolton, D. (2008). What is mental disorder: an essay in philosophy, science, and values. Oxford: Oxford University Press.

[5] Gómez, A. F., Cooperman, A. W. in Geller, D. A. (2015). New developments in obsessive compulsive and related disorders: classification, mechanisms, and treatment. Minerva Psichiatrica, 56(2), 79–94.
[6] Bolton, D. (2008).

***

Duševno zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem … Continue reading “Duševno zdravje”

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem dosegate zadovoljivo izpolnitev svojih potreb na sebi in drugim sprejemljiv način. Duševno zdravje je pogojeno z uravnoteženostjo različnih življenjskih področij ter se odraža na čustveni, kognitivni, vedenjski in odnosni ravni, na katerih se lahko kažejo tudi težave. Na razvoj duševne stiske ali motnje vplivajo biološki dejavniki, družinska zgodovina, življenjske izkušnje in življenjske okoliščine.[1],[2],[3] Statistike duševnih motenj pri tem v različnih delih sveta kažejo porast duševnih stisk in bolezni, zaradi česar postaja skrb za duševno zdravje ena izmed prioritetnih skrbi v sodobni družbeni skupnosti.[4]

Koncept duševnega zdravja je začel na pomenu pridobivati v 19. stoletju v okviru prej uveljavljenega pristopa duševne higiene (ang. mental hygiene). Eden ustanoviteljev in prvi predsednik ameriškega psihiatričnega združenja American Psychiatric Association (APA) Isaac Ray je duševno higieno opredelil kot umetnost obvarovanja človekove duševnosti pred učinki negativnih dejavnikov. Istočasno je k razvoju gibanja mentalne higiene pomembno doprinesla ameriška aktivistka Dorothea Dix, ki si je prizadevala za širšo osveščenost o pomenu duševnega zdravja ter ter ustrezni skrbi za duševno bolne. Ob koncu stoletja je nemški psihiater Emil Kraepelin razvil taksonomijo duševnih motenj, ki se je v uporabi ohranila skoraj 80 let.[5] Za šest glavnih temeljnih kategorij, ki jih je mogoče uporabiti za kategorizacijo duševnega zdravja, so v okviru gibanja veljali pozitiven odnos do sebe, osebnostna rast, intergiranost, avtonomija, ustrezno dojemanje realnosti in obvladovanje okolja, prilagodljivost ter zdravi medosebni odnosi.[6] Danes velja, da determinant duševnega zdravja in duševnih motenj ne sestavljajo posamezne lastnosti, kot so sposobnost upravljanja z mislimi, čustvi, vedenjem in medosebnimi odnosi, temveč tudi kulturni, družbeni, gospodarski, politični in ostali okoljski dejavniki, kot so nacionalne politike, socialna zaščita, standardi, delovni pogoji in socialna podpora skupnosti.[7]

Psihoterapija je temeljna metoda regeneracije in vzdrževanja vašega duševnega zdravja. Združuje različne pogovorne in kreativne tehnike, s katerimi spodbujamo duševno zdravljenje in duševno rast. Od psihiatrije se razlikuje v tem, da za duševno zdravljenje ne uporablja farmakoloških terapij ter se bolj kot na duševno motnjo ali stisko osredotoča na vas kot celoto, vključno z vašimi življenjskimi izkušnjami, doživljanjem, osebnostjo. Psihoterapija zahteva vaše redno in aktivno sodelovanje, pri čemer vam je v oporo, spodbudo, pomoč, vodenje psihoterapevt. Psihoterapija prevzema WHO opredelitev duševnega zdravja kot stanje duševnega blagostanja in ne le odsotnosti duševne motnje. Poleg duševnega zdravljenja in regeneracije nudi podporo tudi na področju osebnostne rasti in kakovosti življenja.

***

[1] Svetovna zdravstvena organizacija (2018). Mental health. Pridobljeno z http://www.who.int/features/factfiles/mental_health/en/ (17. 10. 2018).
[2] Nordqvist, C. (2017). What is mental health? Pridobljeno z https://www.medicalnewstoday.com/articles/154543.php (17. 10. 2018).

[3] Department of Health and Human Services (2018). What is mental health? Pridobljeno z https://www.mentalhealth.gov/basics/what-is-mental-health (17. 10. 2018).

[4] Ritchie, H. in Roser, M. (2018). MentalhHealth. Pridobljeno z https://ourworldindata.org/mental-health (17. 10. 2018).
[5] Crossley, N. (2006). Contesting psychiatry: social movements in mental health. London: Routledge.
[6] Jahoda, M. (1958). Current concepts of positive mental health. Journal of occupational and environmental medicine, 1(10), 565–578.
[7] Svetovna zdravstvena organizacija (2013). Mental health action plan 2013–2020. Ženeva: WHO.

***

Psihoterapija

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za … Continue reading “Psihoterapija”

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za odkrito, objektivno, nevtralno in sprejemajočo komunikacijo. V psihoterapiji si s psihoterapevtovo pomočjo prizadevate prepoznavati in spreminjati vzorce, ki negativno vplivajo na vaše počutje, zdravje, odnose in življenje. Cilj psihoterapije po definiciji združenja APA ni le spopadanje z duševnimi težavami in njihovo razreševanje, ampak učenje koristnih in učinkovitih načinov in strategij za soočanje z življenjskimi izzivi v prihodnosti. Ameriško psihiatrično združenje (American psychiatric assciation) psihoterapijo opisuje kot pogovorno terapijo in način pomoči ob različnih duševnih boleznih in čustvenih težavah. S psihoterapijo lahko odpravite ali omejite težave, simptome in stiske ter bolje delujete, s čimer se povečata vaše zadovoljstvo in vaša blaginja.[2] Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP, European Association for Psychotherapy) pojasnjuje, da je psihoterapija celovito zdravljenje duševnih težav in bolezni psihosocialnega in psihosomatskega izvora v aktivni medosebni interakciji med vami in vašim psihoterapevtom. Cilj psihoterapije je na osnovi znanstveno utemeljenih metod razkriti izvore vašega slabega počutja in duševne stiske, razkriti vzročno-posledične povezave, doseči ublažitev ali odpravo simptomov, spremeniti neustrezne vzorce doživljanja in ravnanja ter podpreti proces vašega duševnega razvoja in osebne rasti.[3]

Psihoterapija se je v preteklosti razvijala znotraj drugih disciplin, zlasti psihologije in psihiatrije, z nastopom obdobja specializacije znanosti in strok pa se je začela postopoma osamosvajati. Prve težnje razvoja psihoterapije v samostojno disciplino so se izrazile že ob aktivnejšem in usmerjenem razvoju psihoterapevtskih metod v okviru psihoanalize na prelomu 19. in 20. stoletja. Šele leta 1990 je bila nato s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji ustanovljena krovna evropska psihoterapevtka zveza EAP, ki določa standarde usposabljanja in dela. Deklaracija je psihoterapijo opredelila kot samostojno znanstveno disciplino, katere praksa predstavlja samostojni in prosti poklic.[4] Pomemben mejnik uresničevanja prizadevanj je bila ustanovitev prve fakultete za psihoterapijo leta 2005, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju (Faculty of Psychotherapy Sciences, Sigmund Freud University Vienna).[5] Z ustanovitvijo fakultete je bilo v psihoterapiji institucionalizirano akademsko izobraževanje in znanstveno raziskovanje ter zagotovljeno specializirano, celostno in usmerjeno usposabljanje psihoterapevtov. Poleg neakademskega specialističnega študija psihoterapije, ki je bil do ustanovitve fakultete edina možnost usposabljanja na različnih inštitutih, fakultetni program zagotavlja koherentno akademsko izobraževanje psihoterapevtov skozi dodiplomski in podiplomski študij ter specializacijo. Akademska institucionalizacija psihoterapije odpira tudi možnosti urejanja regulacijskih mehanizmov in poenotenja danes še zelo razpršenega delovanja različnih organizacij s področja psihoterapije.

Ob razvoju poskusov obvladovanja kompleksnosti duševnih pojavov se je oblikovalo veliko različnih psihoterapevtskih pristopov. Posamezne psihoterapevtske metode in tehnike so nastajale že veliko pred nastopom moderne psihoterapije, na prelomu 19. in 20. stoletja pa se je s Freudom začel razvoj samostojne in iz lastne teorije izhajajoče psihoterapevtske klinike. Ob naraščanju zanimanja za psihoterapijo se je širil krog Freudovih kolegov, ki so aktivno sodelovali v razvijanju teorije in kliničnih metod ter se zaradi nestrinjanja pogosto tudi razhajali. Nasprotovanja glede duševne pojavnosti, duševnega razvoja, vzročno-posledičnih povezav, etiologije duševnih motenj, povezanosti duševnosti in telesnega ter vpetosti duševnega v socialni kontekst so ena najbolj tipičnih karakteristik razvoja in obstoja psihoterapije. Čeprav se pogosto posvečamo ugotavljanju večje ali manjše učinkovitost posameznih pristopov, empirični rezultati kažejo, da različne psihoterapevtske smeri dosegajo iste učinke.[6],[7],[8] Številne stare in nove psihoterapevtske smeri se danes še naprej razvijajo ter delujejo v okviru različnih organizacij ter tudi znotraj drugih, sorodnih disciplin. Do leta 1980 smo poznali več kot 250 psihoterapevtskih smeri, do leta 1996 več kot 450 in na začetku 21. stoletja jih najdemo več tisoč, od katerih vse izhajajo iz različnih teorij, gojijo različne koncepte in temeljijo na različnih filozofijah.[9]

Med največji psihoterapevtskimi smermi običajno navajamo psihoanalitično psihoterapijo, kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, humanistično psihoterapijo in sistemsko psihoterapijo.[7] Psihoanaliza je bila prva sistematično zasnovana in organizirana oblika psihoterapije, iz katere so bodisi kot izpeljanke bodisi kot nasprotovanje izšle ostale smeri. Psihoanaliza zajema obsežno teorijo o delovanju in razvoju človekove duševnosti ter nastanku duševnih težav in stisk. Psihoanalitični pristop poudarja, da te izhajajo iz nezavednih konfliktov in slabše funkcionalnih obrambnih mehanizmov zaradi patogenih zgodnjih izkušenj. Kot ključne dejavnike duševnega zdravja obravnava odnosne okoliščine vašega otroštva, ki jih danes kot temeljne etiološke dejavnike potrjujejo tudi nevroznanstvene discipline. Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča zlasti na vaše doživljanje in čustvovanje ter kot cilj zasleduje vaše samospoznanje skozi nestrukturirano in spontano raziskovanje v okolju korektivne odnosne izkušnje. Kognitivno-vedenjska psihoterapija se osredotoča na vedenje, zaznavanje in mišljenje ter čustvovanje pojasnjuje kot odziv na interpretacijo zunanjih dogodkov in situacij. Običajno je bolj strukturirana, z jasno opredeljenimi cilji in tehnikami za doseganje teh ciljev. Humanistična psihoterapija se je razvila kot odgovor na psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko smer, predvsem iz zavračanja determinističnih in psihopatoloških konceptualizacij prvih najstarejših smeri. Sistemska psihoterapija se osredotoča na kontekst vaših interakcij in odnosov s sistemi, v katerih delujete in v katerih se odvija vaša medosebna dinamika.

Glede izbire posameznih smeri psihoterapije ni enotnega mnenja in različne smeri ponujajo kompetentne načine za obravnavo različnih vrst in intenzivnosti duševnih stisk, težav, motenj, bolezni. Diferenciacija samih pristopov in metod v psihoterapevtski obravnavi različnih diagnoz je na zgodnji stopnji razvoja in v praksi se počasi oblikujejo nekatere neformalne zakonitosti in priporočila glede primernosti določenih psihoterapevtskih smeri in določenih psihoterapevtov za obravnavo določenih težav. Pri izbiri vrste psihoterapije lahko upoštevate predvsem osebne preference glede načina dela, lahko pa upoštevate tudi karakteristike svojih težav in ciljev obravnave. Če želite doseči hitro olajšanje specifičnih simptomov, so primernejše kognitivno-vedenjske modalitete, eventualno s farmakološko podporo. Kognitivno-vedenjski pristopi so za vas primerni, če si želite dela po konkretnem načrtu z eksplicitnimi tehnikami in se želite izogniti spontanosti, večpomenskosti, simboliki, kompleksnosti, globinskemu delu ipd. Psihoanalitični pristopi so boljša izbira ob nejasnih, splošnih, globljih in kompleksnejših težavah, kot so kronične čustvene motnje, osebnotne motnje, vprašanja identitete, difuzno nezadovoljstvo ali anskioznost, ponavljanje vzorcev ipd. Psihoanalitični pristopi se ne osredotočajo na lajšanje simptomov, ampak iščejo izvorne vsebine ter posegajo v širši kontekst vaših notranjih in zunanjih konfliktov. Zavedanje raznolikosti psihoterapevtskih pristopov je pomembno zlasti v primerih, če se določen pristop v vašem primeru izkaže kot manj učinkovit.

Mnenjske raziskave kažejo pomembno spreminjanje javnega stališča in drže do psihoterapije v zadnjih dveh desetletjih. Psihoterapija je sicer na veliko območjih tudi razvitejših delov sveta še vedno stigmatizirana, vendar stigma postopoma in vztrajno slabi. Porast in trend sprejemanja psihoterapije kot družbenega pojava se je začel še v prejšnjem stoletju v ZDA ter se v zadnjem desetletju širi tudi v Evropi. Anketne raziskave kažejo, da pomoč psihoterapevta poišče skoraj vsak peti Britanec in da postaja psihoterapija v evropski v družbi prepoznana kot ena temeljnih komponent kakovosti življenja. Delež populacije, ki psihoterapijo ocenjuje sprejemljivo strategijo soočanja z življenjskimi izzivi in težavami, se je od leta 2004 do 2010 podvojil. Večina populacije ugotavlja, da postaja pogovor o čustvenih in duševnih stiskah danes veliko bolj sprejemljiv kot je to veljalo v preteklosti. Skoraj 80 % evropskih prebivalcev je tudi mnenja, da se je o svojih duševnih stiskah bolje s kom pogovoriti, kot takoj poseči po zdravilih.[10],[11],[12],[13],[14] APA sicer opozarja, da trend ne sledi tem prepričanjem, saj delež izdatkov za psihoterapijo upada v primerjavi z izdatki za zdravila, vendar je to najbrž v veliki meri odraz zavarovalnih politik, ki pogosteje pokrivajo stroške farmakološkega zdravljenja in redkeje psihoterapevtskega. Čeprav v akutnih stanjih in primerih hudih duševnih motenj psihoterapija praviloma ni primerna metoda zdravljenja, je prednostno farmakološko zdravljenje problematično v primerih, ko bi bila psihoterapija glede na etiologijo, simptomatiko in posameznikove zmožnosti bolj učinkovita metoda pomoči.[15]

***

[1] APA – American psychological association (2018). Understanding psychotherapy and how it works. Pridobljeno z http://www.apa.org/helpcenter/understanding-psychotherapy.aspx (8. 8. 2018)
[2] American psychiatric association (2018). What is Psychotherapy? Pridobljeno z https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy (8. 8. 2018).
[3] EAP – European Association for Psychotherapy (2009). Template for a national psychotherapy law. Dunaj: EAP.
[4] EAP – European Association for Psychotherapy (1990). Strasbourg declaration on psychotherapy of 1990. Strasbourg: EAP.
[5] SFU – Sigmund Freud University (2018). Psychotherapy science. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/ (8. 8. 2018).
[6] Luborsky, L., Rosenthal, R., Diguer, L., Andrusyna, T. P., Berman, J. S., Levitt, J. T. in Krause, E. D. (2002). The dodo bird verdict is alive and well—mostly. Clinical psychology: science and practice, 9(1), 2–12.
[7] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522.
[8] Luborsky, L. (1995). Are common factors across different psychotherapies the main explanation for the dodo bird verdict that “everyone has won so all shall have prizes”? Clinical psychology: science and practice, 2(1), 106–109.
[9] Depreeuw, B., Eldar, S., Conroy, K. in Hofmann, S. G. (2017). Psychotherapy approaches. V Hofmann, S. G. (ur.), International perspectives on psychotherapy (35–67). Cham: Springer.
[10] Olfson, M., & Marcus, S. C. (2010). National trends in outpatient psychotherapy. American Journal of Psychiatry, 167(12), 1456-1463.
[11] Doward, J. (2010). One in five Britons has consulted a counsellor or a psychotherapist. The observer, 10(8), 1.
Chamberlin, J. (2004). Survey says: More Americans are seeking mental health treatment. Monitor on Psychology, 35(7), 17.
[12] Clay, R. A. (2011). Advocating for psychotherapy. Monitor on psychology, 42(8), 48.
[13] Rubel, J., Lutz, W. in Schulte, D. (2015). Patterns of change in different phases of outpatient psychotherapy: A stage‐sequential pattern analysis of change in session reports. Clinical psychology & psychotherapy, 22(1), 1–14.
[14] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Gotham Books.
[15] Rubel, Lutz in Schulte, (2015).