Tipi osebnosti

Osebnost je skupek vaših značilnosti na vseh področjih vašega delovanja, npr. v doživljanju (zaznavanju, čustvovanju, razmišljanju) in obnašanju. Osebnost poimenujemo tudi karakter ali značaj. Vaša osebnost je edinstvena in neponovljiva, ste si pa v posameznih lastnostih s kom lahko zelo podobni. Tako kot poskušamo kategorizirati barve, poskušamo kategorizirati tudi osebnosti. Osebnosti dveh ljudi sta si lahko tako podobni, kot sta si podobna dva sosednja odtenka rumeno-oranžne na barvnem krogu. Med njima težko potegnemo ločnico in kje potegnemo ločnico med rumeno in oranžno barvo, je stvar dogovora. Tudi natančnost določanja barve je stvar dogovora. Eskimi imajo veliko besed za poimenovanje bele barve. Enako je stvar dogovora tudi, kje vlečemo ločnice med množicami osebnosti.

V sodobnem psihoanalitičnem kontekstu poznamo psihopatske (antisocialne) osebnosti, narcistične osebnosti, shizoidne osebnosti, paranoidne osebnosti, depresivne osebnosti, odvisnostne osebnosti, manične osebnosti, mazohistične osebnosti, anskiozne oz. fobične osebnosti, obsesivno-kompulzivne osebnosti, histerične oz. histrionične osebnosti, borderline osebnosti. Za vse naštete tipe osebnosti velja, da so oblikovani preprosto na osnovi združevanja osebnostnih lastnosti v množice. Obstoječe kategorije ne izhajajo iz nobene naravne zakonitosti in imajo predvsem opisno vrednost. Pomagajo vam lahko kot bližnjice pri razumevanju sebe in drugih. Pri tej je koristno ohraniti v mislih, da gre za zelo pavšalne pojme.

Izogibajoča osebnostna motnja

Izogibajočo osebnostno motnjo pozna Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, ki se pogosteje kot v Evropi uporablja v ZDA.[1] Vpeljuje jo tudi nova različica Mednarodne klasifikacije bolezni,[2] vendar še ne v vseh različicah. Googlovi podatki o iskanju po ključnih besedah kažejo, da je zanimanje za izogibajočo osebnostno motnjo v porastu, kar lahko pomeni, da bo postopoma vključena tudi v druge klasifikacije. Mogoče je tudi, da postajajo značilnosti izogibajoče osebnostne motnje pogostejše zaradi sprememb družbenih vzorcih. Bistvene značilnosti izogibajoče osebnostne motnje so opredeljene kot socialna zadržanost, občutek lastne nezadostnosti in preobčutljivosti za negativno kritiko. Posledica te dinamike je lahko socialna izolacija kljub želji in potrebi po odnosih. Za znake izogibajoče osebnostne motnje je predvideno, da se pojavijo v zgodnji odrasli dobi in so prisotni v različnih okoliščinah. Če imate značilnosti izogibajoče osebnostne motnje, je verjetno da:

  • se niste pripravljeni vključevati v odnose, dokler niste povsem gotovi, da ste ljudem všeč;
  • ste zadržani do intimnih odnosov, ker vas je strah, da bi se vam kdo posmehoval;
  • se preveč ukvarjate s scenariji, da bi vas drugi kritizirali ali vas zavrnili;
  • ste pri novih poznanstvih in okoliščinah izrazito zadržani, ker se počutite nezadostni;
  • se sami sebi zdite družbeno nespodobni, antipatični, manjvredni;
  • se zelo izogibate neznanim in novim okoliščinam, ker se bojite osmešiti.

Če se nahajate na spektru izogibajoče osebnostne motnje, je verjetno, da se izogibate vsem aktivnostim, ki zahtevajo večji medosebni stik. Strah vas je kritike, neodobravanja, zavrnitve, zaradi česar lahko zavračate različne pomembne priložnosti v življenju. Neradi spoznavate nove ljudi in se na splošno izogibate novim in neznanim situacijam. Veliko potrditev in zagotovil potrebujete, preden zaupate, da ste komu resnično všeč. Predvidevate, da so ljudje na splošno kritični in zavračajoči. V zasebnih in intimnih odnosih potrebujete brezpogojno sprejemanje in vsaka kritika je za vas lahko nevzdržna. Neradi delite svoje občutke zaradi strahu, da bi bili zaradi teh izpostavljeni, da bi se vam drugi posmehovali ali vas zasramovali. Za kritike, neodobravanja, zavračanja, posmeha, negativnega vtisa imate zelo nizek prag, zato jih takoj zaznate. Verjetno je, da ste plašni, tihi, zadržani in »nevidni«, ker se trudite ne vzbuditi pozornosti ter se s tem mogoče izpostaviti ocenjevanju. Bojite se spregovoriti, saj predpostavljate, da boste rekli kaj, kar se bo drugih zdelo neprimerno.

Izogibajoča osebnostna motnja sodi med osebnostne motnje s pretežno anksiozno dinamiko. To je pomembno, ker vedenje, ki ga povzročajo simptomi, simptome krepi. Če vas je torej strah komunikacije in se zato komunikaciji izogibate, vas bo komunikacije samo vse bolj strah. Za osebnostne motnje praviloma velja, da izhajajo iz vaših značajskih lastnosti. Nekatere značajske poteze s sistematičnim delom lahko spreminjate načrtno ali pa se spremenijo zaradi močno pomembnih okoliščin. Skupek vseh značajskih lastnostih neredko ostaja bolj ali manj trajen vse življenje, saj je deloma posledica genetskih dejavnikov deloma pa zgodnjih razvojnih. Na izogibajočih lastnostih lahko kljub temu veliko naredite, bodisi sami bodisi s pomočjo. Osrednja strategija blaženja izogibajočih vedenj je izpostavljanje tistemu, čemur se želite izogniti. Pristopi izpostavljanja so različni, od tehnik preplavljanja do postopnega napredovanja po majhnih korakih. Vedno, ko govorimo o osebnostnih motnjah, pa je potrebno dolgotrajno in globinsko delo.

***

[1] Ameriško psihiatrično združenje (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). New York: APA.
[2] Svetovna zdravstvena organizacija (‎2004)‎. MKB-10: mednarodna statistična klasifikacija bolezni in povezanih zdravstvenih težav (10. izdaja). Ženeva: WHO.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo lahko razvijete, če ste obsesivno-kompulzivnega značaja. Obsesivno-kompulzivni značaj je eden od tipov osebnosti, npr. poleg depresivne osebnosti, shizoidne osebnosti, narcistične osebnosti ipd. Osebnost ali karakter je skupek značilnosti, ki se odražajo na vseh dimenzijah vašega delovanja, npr. v doživljanju (zaznavanju, čustvovanju, razmišljanju) in ravnanju. Če so osebnostne značilnosti tako intenzivno izražene, da vam povzročajo hujše težave oz. posegajo v kakovost vašega življenja, govorimo o motnji osebnosti ali osebnostni motnji.

Obsesivno-kompulzivno *osebnostno* motnjo ločimo od obsesivno-kompulzivne *razpoloženjske oz. čustvene* motnje. Vsiljive misli (obsesije) in kompulzivna dejanja, kot so preverjanje, štetje, ponavljanje, so značilnost razpoloženjske motnje. Za obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo pa o značilni perfekcionizem, pretirana natančnost in urejenost, neprilagodljivost, rigidnost ipd. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja in obsesivno-kompulzivna čustvena motnja se ne izključujeta in lahko pri isti osebi obstajata hkrati. Glavni razlikovalni kriterij med obsesivno-kompulzivno osebnostno in razpoloženjsko motnjo je občutek, ali so misli in dejanja tuja oz. vsiljena ali ne. Občutek vsiljenosti pomeni, da gre za razpoloženjsko motnjo. Pri obsesivno-kompulzivni razpoloženjski motnji so obsesivne misli in kompulzivna dejanja pogosto tudi precej neodvisna od človekovega aktualnega življenjskega konteksta. Pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji pa gre za značilnosti, ki so vedno prisotne, ne pa vedno preveč izražene. Na splošno lahko bolj ali pa preveč zagrizeno pristopate k opravljanju nalog, odločanju, ste manj ali pa ne dovolj fleksibilni, perfekcionistični ali preveč perfekcionistični ipd. Cilj psihoterapije nikoli ni, da spreminjamo osebnost, ampak da ublažimo intenzivnost lastnosti, ki povzročajo težave ter zapletajo življenje in odnose.

ZNAČILNOSTI OBSESIVNO-KOMPULZIVNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja je v našem družbenem okolju zelo pogosta, ker družbene vrednote in norme spodbujajo njen razvoj. V sodobnih zahodnih družbah idealiziramo razum in napredek, znanstveno racionalnost, storilnost, pragmatizem, kar krepi značilnosti obsesivno-kompulzivnega karakterja. Težave obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje lahko tudi dolgo vztrajajo, preden se izkažejo ali jih prepoznate kot problematične, saj so v družbeni okolici običajno občudovane in spodbujane. Če ste obsesivno-kompulzivno strukturirani, ste npr. produktivni, delovni, natančni, prizadevni, z visokimi kriteriji in standardi. S takšnimi laksnostmi ste lahko dobro sprejeti, uspešni in tudi zadovoljni sami s seboj. Perfekcionizem, vestnost, samoobvladovanje pa vas lahko na določeni stopnji intenzivnosti začnejo ovirati – motiti in takrat govorimo o motnji. V prvi vrsti lahko visoke zahteve do sebe in drugih povzročajo, da ste večino časa nezadovoljni, nesrečni, lahko ogorčeni, jezni, zagrenjeni. Nadalje se vam lahko začne dogajati, da se težko lotite opravil ali pa jih težko zaključite, ker vas perfekcionizem paralizira. Če je za vas le najboljše dovolj dobro, se ozko omejite, jemljete si življenjski prostor in življenjske priložnosti. Ker sta prvotni vir vašega samospoštovanja razmišljanje in početje, ne pa čustvovanje in odnosi, lahko postanete depresivni, če okoliščine niso skladne z vašimi načini razmišljanja ali početja. V odnosih lahko imate težave, ker se težko prilagajate, ker vam ni blizu čustvena komunikacija in ker vam lahko odnosna bližina na splošno ni prijetna. Soočite se lahko tudi razpoloženjskimi stiskami in motnjami, poleg depresije z anksioznostjo, vsiljivimi obsesivnimi mislimi, kompulzivnimi dejanji ipd. Pri obsesivno-kompulzivnem karakterju in osebnostni motnji ste bolj ranljivi za razvoj anoreksije in bulimije ter posebej izgorelosti.

Za obsesivno-kompulzivno osebnost sta značilna omejeno instrumentalno mišljenje in ekspresivno čutenje. Razmišljanje in delovanje nesorazmerno presegata čustvovanje, čutenje, intuicijo, igro, sanjarjenje, ustvarjanje. Če ste obsesivno-kompulzivno strukturirani, idealizirate kognicijo in mentalizacijo, čustva pa mogoče celo prezirate in jih povezuje z infantilnostjo, šibkostjo, pomanjkljivim obvladovanjem, dezorganiziranostjo, kaosom. Z razmišljanjem in početjem si zagotavljate čustveno varnost, blažite tesnobo, vzpostavljate samospoštovanje, ohranjate samovrednost, razrešujete notranje konflikte. Čeprav se lahko navežete in ste ljubeči do drugih, težko brez bojazni in sramu izrazite čustva in imate težave z zaupanjem. Pogosto raje izražate tretje- in brezosebno, izogibate se čustveno nabiti celoti in se osredotočate na podrobnosti. Besede in pogovor lahko uporabljate, da čustva skrivate, namesto da bi jih izražali. Od čustev mogoče lažje izrazite jezo, predvsem ko se zavzemate za pravičnost in etičnost. Zase in svoje pravice se postavite težje kot za druge ter se lahko vedete pasivno-agresivno. Vaša čustva so pogosto slabo formulirana, težko prihajate z njimi v stik; so priglušena, potlačena, nedostopna. Z njimi ravnate obrambno: poslužujete se izolacije (od čustva se distancirate), razresničevanja (čustva obvladujete tako, da delate), predeljevanja (čustva predalčkate), premeščanja (čustvo premestite na drug objekt), moralizacije, racionalizacije, intelektualizacije.

Če ste obsesivno-kompulzivni, se težko odločate ter radi delate dolge sezname prednosti in slabosti. Odločanje lahko odlagate na čas, ko se bo videlo, katera odločitev je idealna. To lahko povzroči, da odločitve sprejemate prepozno, ali pa zapadete v drugo skrajnost ter z odločitvami nasprotno prehitevate. Veliko časa lahko posvetite načrtovanju in organiziranju ali pa se nasprotno v projekte in vedenja spustite brez premisleka. Osredotočeni ste na ohranjanje svoje samostojnosti in neodvisnosti ter težko sodelujete z drugimi. Sodelovanje zahteva sklepanje kompromisov, prilagajanje, delo po skupnih pravilih, kar vam je lahko neznosno. Delo z drugimi vam lahko povzroča stiske tudi zato, ker se vam zdi, da se ti ne trudijo dovolj, niso dovolj natančni, se ne držijo dogovorov itn. Za vas je skupno doseganje ciljev težko, ker vztrajate, ste zahtevni in (samo)kritični, zaradi tega pa pogosto nezadovoljni in razočarani ter v konfliktu z okolico. Predvsem zahtevni so za vas lahko odnosi s spontani in čustvenimi, flegmatičnimi in brezbrižnimi, slabše organiziranimi ljudmi, ki ne morejo razumeti, zakaj vam je kaj zelo pomembno. Težko živite v neurejenih, nepredvidljivih in spreminjajočih se okoljih, radi imate rutino in ponavljajoče naloge vas prej sproščajo kot dolgočasijo. Če ste obsesivno-kompulzivnega karakterja, je zelo verjetno, da sta vaši običajni strategiji pomirjanja pospravljanje in čiščenje.

Obsesivno-kompulzivna osebnost je v nekaterih vidikih podobna narcistični osebnosti, na primer v visokih standardih in pričakovanjih ter distanciranju od drugih. Razlika je v dinamiki za temi značilnostmi, in sicer te pri narcistični osebnosti izhajajo iz strahu, da bi svoj pravi jaz razkrili in izdali, pri obsesivno-kompulzivni pa iz strahu, da bi kdo posegel v vaš pravi jaz. V obeh primerih sta zahtevnost in perfekcionizem v funkciji vzdrževanja pozitivne samopodobe, le da ste pri obsesivno-kompulzivnem karakterju prav tako ali še bolj strogi do sebe kot do drugih, pri narcističnem pa je lahko kritičnost omejena predvsem na ostale. Pri obsesivno-kompulzivnem karakterju vam inferiornost drugih povzroča tesnobo, pri narcističnem pa vas pomirja. Zaradi rigidnosti in čustvene izolacije lahko obsesivno-kompulzivna osebnost deluje tudi shizoidno. Razlika med karakterjema je v tem, da se pri shizoidnem iz zunanjega sveta umikate zaradi intenzivnih notranjih procesov čustvovanja in fantaziranja, pri obsesivno-kompulzivnem karakterju pa ste lahko zaradi premočnih pritiskov in konfliktov med zunanjim svetom in notranjimi potrebami prazni oz. odreveneli.

DEJAVNIKI NASTANKA OBSESIVNO-KOMPULZIVNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Tako kot za vse osebnostne motnje velja tudi za obsesivno-kompulzivno, da ključno tveganje za razvoj predstavlja sovpad karakterne dedne predispozicije in specifičnih razvojnih dejavnikov. Dedna predispozicija pomeni, da ste genetsko strukturirani obsesivno-kompulzivno, da ima vaša osebnost (lahko tudi poleg drugih) značilnosti obsesivno-kompulzivnega karakterja. Razvojni dejavniki predstavljajo različne značilnosti vašega zgodnjega odnosnega okolja, med katerimi so običajno bodisi pretirana strogost bodisi pretirana permisivnost. Pretirana strogost pomeni, da so vam odrasli kot otroku postavljali previsoka merila, bili preveč striktni, dosledni, vas kaznovali za neželeno in lahko tudi nagrajevali za želeno. V takšnih družinah je pogosto ključno vprašanje nadzora in kot otroka so vas lahko odrasli pogosto opozarjali na družinsko hierarhijo in vaše (podrejeno) mesto v tej. Odrasli so lahko bili preveč vpleteni in vsiljivi, zaščitniški, zato niste razvili občutka lastnih meja. Morda ste bili deležni nepopustljivosti, prezgodnjih zahtev, obsojanja in zasmehovanja svojih čustev, fantazij, misli, vedenj. Druga skrajnost z istimi posledicami je čezmerna popustljivost, brezbrižnost, slabo strukturirani in premalo organizirani odrasli. Odnosi s takšnimi odraslimi vam niso mogli zagotoviti občutka varnosti, zato ste se lahko oklenili idealiziranih meril, ki ste jih vzpostavljali sami.

Kasnejši dejavniki, ki lahko delujejo kot sprožilci pojava obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje, so različne obremenitve in visoko stresne življenjske okoliščine. Lahko se pojavljajo v obliki dolgotrajnejših zahtevnih pogojev, na primer v mladostništvu, zgodnji odraslosti ali tudi kasneje. V takih primerih ima obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja pogosteje kronični potek in težje izzveni sama od sebe. Če se pojavi kot odziv na hujše zaostrene akutne dogodke, pa je več možnosti, da boste spontano okrevali. Ni neobičajno, če intenzivnost vaših obsesivno-kompulzivnih lastnosti skozi življenje niha glede na zahtevnost različnih obdobij. Dokler vam vaše obsesivno-kompulzivne strategije soočanja zagotavljajo več koristi kot vam povzročajo škode, lahko zanje rečemo, da so funkcionalne. Če ugotavljate, da zaradi njih zahajate v težave, škodujete svojim odnosom, lastnemu zdravju ter ogrožate kakovost svojega življenja, pa je koristno, če poiščete pomoč.

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Pri blaženju obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje si lahko pomagate na različne načine. Včasih ni niti nujno, da zelo natančno prepoznavate motnjo samo in se pobližje seznanite z njenimi značilnostmi, ampak vam lahko pomagajo povsem splošne smernice zagotavljanja zdravja. Najbrž vam bo pa pri tem veliko bolj koristilo, če se osredotočate na metode in tehnike čustvenega in odnosnega osebnostnega razvoja, kot na razvoj vztrajnosti in motivacije. Svoj perfekcionizem lahko blažite z učenjem samosprejemanja in sprejemanja, empatičnosti, z vzgajanjem potrpežljivosti in dopuščanjem večje bližine v odnosih. Za razvijanje teh veščin in lastnosti imate na razpolago veliko dobrih knjig, delavnic, tečajev. Če pojav osebnostne motnje prestrežete pravočasno in imate na razpolago dovolj nosilnih kapacitet, s katerimi si lahko nudite podporo in vodenje v procesu okrevanja, lahko gotovo ogromno naredite sami. Oporo lahko poiščete tudi v spletnih skupnostih, na forumih ali podpornih skupinah. Če boste dovolili, vam bodo pri uresničevanju postopnih sprememb zelo verjetno radi pomagali tudi vaši bližnji.

Obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo s pridruženo obsesivno-kompulzivno razpoloženjsko motnjo ali brez te obravnavami tudi psihoterapevtsko. Veliko je možnosti, da boste z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo v psihoterapijo vstopili z motivom razrešiti kakšno dilemo ali pa poiskati pomoč zaradi stagnacije. V psihoterapiji vam predvsem na začetku morda ne bo všeč in se vam bo zdelo nepotrebno, da veliko delamo s čustvi. Vaša zavedna izkušnja je, da s čustvi nimate težav, ker se od njih distancirate. Psihoterapijo lahko doživljate kot invazivno, saj zahteva razkrivanje in spuščanje terapevta v vaše notranje doživljanje, ki mu pogosto niti sami ne posvečate pozornosti. Ker ste običajno usmerjeni v ravnanje in delovanje, se vam lahko čustveno delo zdi neproduktivno, počasno, kaotično, neučinkovito, sploh v manj strukturiranih pristopih. Globinska psihoterapija je kljub temu zelo primerna in učinkovita metoda za okrevanje pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji, saj je potrebni celostni pristop, tako kot pri vseh ostalih osebnostnih motnjah. Cilj psihoterapije pri tem ni, da se povsem spreminjate, ampak da intenzivnost svojih vzorcev omilite do te mere, da ne ogroža vaše funkcionalnosti in kakovosti življenja, ampak da k njima doprinaša.

 

Učinkovitost online psihoterapije

Med različnimi izzivi, ki jih prinaša epidemija covid-19, je tudi prilagajanje psihoterapije nastalim razmeram. V obdobjih manjšega tveganja skrbimo za razkuževanje površin in zračenje prostorov. Če nam urnik to le omogoča, termine srečanj razporedimo tako, da med njimi zagotovimo daljše razmike. V najbolj kritičnih obdobjih pa se tudi v individualni psihoterapiji srečujemo na daljavo. Na razpolago so nam različna programska orodja, ki omogočajo video komuniciranje. Začasna rešitev je lahko tudi avdio klic, saj telefonsko že desetletja dobro delujejo linije za pomoč v duševni stiski. Psihoterapija nujno ne zahteva fizičnega stika, a je predstava o srečanju na daljavo in prek ekrana najbrž nekoliko neprijetna. Psihoterapevtski odnos je povezan s človeško bližino, ki zagotavlja občutek varnosti. Vzpostavljanje stika prek spletne povezave navdaja z občutki nelagodja, ki ga stopnjujejo občasni komunikacijski šumi. Najbrž se nas večina raje srečuje v živo, vendar pa rezultati študij kažejo, da se učinkovitost obravnave pri takšni menjavi načina dela nič ne spreminja.

Različne raziskave ugotavljajo, da je psihoterapija na daljavo toliko učinkovita in dosega enake rezultate kot psihoterapija v živo.[1],[2],[3],[4] Do spletne psihoterapije gojimo tako terapevti kot klienti kljub temu pogosto zadržke. Ob misli na spletno srečevanje, vam je lahko neprijetno, ker je okoliščina izrazito neobičajna.[5] Zaradi tehničnih težav in zatikajočega dvosmernega komuniciranja je lahko psihoterapija na daljavo tudi v resnici manj tekoča. V komunikaciji se lahko počutite manj suverene in težje vzpostavite občutek dobrega stika. Vendar pa lahko tudi takšni izzivi, s katerimi se skupaj srečujemo in jih rešujemo, krepijo občutek povezanosti in skupnega prizadevanja. S postopnim udomačevanjem v spletnem okolju in pri rokovanju z opremo, se sčasoma privadite. Ugotovite lahko celo, da vam spletna psihoterapija iz kakšnih razlogov bolj odgovarja. Lokacijsko je bolj fleksibilna, ni vam treba porabljati časa za pot na lokacijo, v nekaterih primerih vam mogoče zagotavlja celo večjo zasebnost. Obravnavo vam omogoča tudi v primeru, če do lokacije iz kakršnih koli razlogov ne morete fizično dostopati.[6]

Ima pa psihoterapija na daljavo pomembno omejitev. Srečanj se ne morete udeleževati, če na razpolago nimate prostora, ki vam zagotavlja nujno intimo. Nemogoče je dobro delati, če srečanja opravljate v prostoru, iz katerega se vaš pogovor sliši v okolico. Pojavljajo se lahko tudi nekatere težave, s katerimi se pri srečanjih v živo ne srečujete. Potek psihoterapije lahko na primer otežujejo šibka internetna povezava ali slaba programska oprema. Je pa verjetnost takšnih ovir najbrž primerljiva s tistimi, ki smo jih vajeni pri psihoterapiji v živo. Pripetijo se na primer nepredvidljivi dogodki na cesti. Spletna psihoterapija tako v primerjavi s psihoterapijo v živo prinaša določene prednosti in slabosti, kot alternativno obliko pa jo uporabljamo predvsem zaradi boljšega občutka. Če lahko verjamemo rezultatom dosedanjih raziskav, sta oba načina srečevanja v izidih obravnave različnih težav in stisk povsem primerljiva.[7],[8],[9],[10],[11],[12]

***

[1] Wagner, B., Horn, A. B. in Maercker, A. (2014). Internet-based versus face-to-face cognitive-behavioral intervention for depression: a randomized controlled non-inferiority trial. Journal of affective disorders, 15(2), 113–121.
[2] Nordgren, L. B., Hedman, E., Etienne, J., Bodin, J., Kadowaki, Å., Eriksson, S., … in Carlbring, P. (2014). Effectiveness and cost-effectiveness of individually tailored Internet-delivered cognitive behavior therapy for anxiety disorders in a primary care population: a randomized controlled trial. Behaviour research and therapy, 59(1), 1-11.
[3] Andrews, G., Cuijpers, P., Craske, M. G., McEvoy, P. in Titov, N. (2010). Computer therapy for the anxiety and depressive disorders is effective, acceptable and practical health care: a meta-analysis. PloS one, 5(10), e13196.
[4] Thompson, R. B. (2016). Psychology at a distance: examining the efficacy of online therapy. Portland: Portland State University.
[5] Békés, V. in Aafjes-van Doorn, K. (2020). Psychotherapists’ attitudes toward online therapy during the COVID-19 pandemic. Journal of Psychotherapy Integration, 30(2), 238-348.
[6] Weinberg, H. (2020). Online group psychotherapy: challenges and possibilities during COVID-19—A practice review. Group dynamics: theory, research, and practice, 24(3), 201–213.
[7] Luquiens, A., Tanguy, M. L., Lagadec, M., Benyamina, A., Aubin, H. J. in Reynaud, M. (2016). The efficacy of three modalities of Internet-based psychotherapy for non–treatment-seeking online problem gamblers: a randomized controlled trial. Journal of medical Internet research, 18(2), 36-48.
[8] Zwerenz, R., Becker, J., Knickenberg, R. J., Siepmann, M., Hagen, K. in Beutel, M. E. (2017). Online self-help as an add-on to inpatient psychotherapy: efficacy of a new blended treatment approach. Psychotherapy and psychosomatics, 86(6), 341–350.
[9] Spijkerman, M. P. J., Pots, W. T. M. in Bohlmeijer, E. T. (2016). Effectiveness of online mindfulness-based interventions in improving mental health: a review and meta-analysis of randomised controlled trials. Clinical psychology review, 45(1), 102–114.
[10] Castro, A., Gili, M., Ricci-Cabello, I., Roca, M., Gilbody, S., Perez-Ara, M. Á., … in McMillan, D. (2020). Effectiveness and adherence of telephone-administered psychotherapy for depression: A systematic review and meta-analysis. Journal of affective disorders, 260(1), 514–526.
[11] Weightman, M. (2020). Digital psychotherapy as an effective and timely treatment option for depression and anxiety disorders: Implications for rural and remote practice. Journal of international medical research, 48(6), 52–71.
[12] Ahern, E., Kinsella, S. in Semkovska, M. (2018). Clinical efficacy and economic evaluation of online cognitive behavioral therapy for major depressive disorder: a systematic review and meta-analysis. Expert review of pharmacoeconomics & outcomes Research, 18(1), 25–41.

Psihopatska osebnostna motnja

Psihopatski karakter je ena osebnostnih motenj, deležnih posebnega družbenega zanimanja in hkrati zelo različnih predstavitev. Nekateri psihopatsko motnjo povezujejo predvsem s pomanjkanjem vesti in morale, tudi z zlonamernostjo ali nasilnostjo. Tema je priljubljen predmet priročnikov, blogov, poljudne znanosti, pop kulture, dokumentarcev, ki psihopatske značilnosti prikazujejo na raznolikih primerih vplivnežev, bogatašev, partnerjev, ljubimcev, prevarantov, morilcev itd. Kaj si torej predstavljate pod pojmom psihopatija se lahko zelo razlikuje. V psihoterapevtskem kontekstu psihopatsko osebnost opredeljujemo kot skrajno obliko narcistične osebnostne motnje. Za ključni značilnosti običajno predpostavljamo šibek občutek krivde in šibko navezanost. Iz te dinamike izhajajo osebnostne značilnosti, zaradi katerih se lahko vedete ogrožajoče do svoje okolice. Za psihoterapevtsko obravnavo pa je bistveno predvsem, da lahko te lastnosti povzročajo motnje v vašem zdravju, počutju, zadovoljstvu, odnosih, življenjski poti. Psihopatske lastnosti vas lahko omejujejo pri tem, da bi kakovostno živeli.

Če imate značilnosti psihopatskega karakterja, praviloma čutite blažji zunanji nadzor nad lastnim početjem kot je to običajno. Šibek občutek krivde in šibka zmožnosti navezovanja vas manj ovirata pri tem, da sledite pričakovanjem in potrebam drugih ter normam in vrednotam družne. Hkrati vas ti lastnosti tudi distancirata in izolirata. Čeprav vam tako na eni strani dopuščata veliko manevrskega prostora za zadovoljevanje statusnih, materialnih, uživaških ali spolnih potreb, vam na drugi strani onemogočata zadovoljevanje odnosnih. Ker vam kršenje družbenih norm in vrednot ne povzroča močne tesnobe in vas ni strah koga izgubiti, lažje manipulirate in vas je manj strah, da bi vas zalotili pri družbeno nesprejemljivem. Od manipulacije vas ne odvrača občutek, da je napačna, zato svoje cilje lažje dosegate na družbeno manj sprejemljive načine. Redko čutite strah ali tesnobo ter čustva na splošno povezujete s šibkostjo in ranljivostjo. Imate močno motivacijo za nadzor in prevlado, najbolj ogrožajoče čustvo za vas pa je sram. Pomembna sta vam moč in vpliv in če bi ju kdo ogrožal, nujno ne bi izbirali sredstev, da ju zaščitite. Poznate tudi zavist, sovraštvo, jezo, lahko bes, vznesenost, motivacijo. Imate lahko višji prag ugodja, zato stalno iščete nove načine stimulacije, saj vas lahko sicer navdajajo občutek praznine. Ker se ne navežete na ljudi, lahko zapadete v zasvojenost od različnih snovi ali razvijete nekemične odvisnosti.

Nastanek psihopatske motnje

Dejavnike nastanka lastnosti psihopatske motnje sestavljajo dedne predispozicije in razvojne okoliščine. Med dednimi dejavniki predpostavljamo vrojeno intenzivnejšo agresivnost, zaradi katere so vas lahko odrasli v otroštvu doživljali kot problematične in so se od vas distancirali. Pomanjkanje bližine in naklonjenosti vam je lahko otežilo pridobivanje samospoštovanja z ljubeznijo in ponosom odraslih, zato čustveno niste investirali v druge, ampak vase. Podobne okoliščine je lahko povzročalo tudi kaotično in negotovo otroštvo s pogostimi selitvami in izgubami, nestabilnostjo, brutalnostjo, zlorabami, konfuzno strogo disciplino, zanemarjanjem. Značilni za psihopatsko motnjo so pomanjkanje stanovitih, ljubečih, varnih in varovalnih odnosov v otroštvu, čustveno nerazumevanje, alkoholizem, zasvojenost. Neredko so matere slabotne, depresivne, mazohistične, očetje pa eksplozivni, nestanovitni, sadistični. Kot otrok v takšnih okoljih niste mogli razviti normalnega in nujnega zgodnjega občutka, da se svet vrti okoli vas, ter zaupanja v moč odraslih, ki nudi varnost. Če niste vzpostavili navezanosti, niste ponotranjili dobrih predstav o drugih in se niste mogli identificirati z odraslimi. Vaš slog navezanosti je postal dezorganizirano-dezoirentiran.

Če odrasli niso razumeli vaših čustvenih potreb in se nanje niso ustrezno odzivali, se prepoznavanja in ubesedovanja čustev tudi sami niste mogli naučiti. Čustev niste spoznavali znotraj odnosov, ampak ste se lahko naučili le čustvene govorice in manipulacije z njo. Čustveno pomanjkanje ste lahko doživljali tudi, če so vas materialno razvajali. Alternativno poreklo psihopatske motnje lahko predstavljajo pretirana permisivnost in postavljanje vaših otroških hotenj nad pravice drugih. V takšnem okolju niste bili deležni osnovne socializacije in vzpostavljanja vzajemnih odnosov, ki upoštevajo osnovne etične norme. Če ste bili ob tem čustveni ali celo fizično prepuščeni sami sebi, niste imeli priložnosti oblikovati kapacitet za odnosno in čustveno delovanje. Bolj kot na ljudi ste se navezali na stvari in vaš status znotraj družbene hierarhije vam je zagotavljal več varnosti kot odnosi. Odraščanje v surovem okolju je spodbudilo razvoj specifičnih obramb in strategij, s katerimi ste se v takšnem okolju naučili preživeti. Svet je za vas bojišče, v katerem vam preživetje zagotavlja vztrajanje na vrhu prehranske verige za vsako ceno. Živite v jedrnem nezaupanju do drugih ter iz odnosov prejemate predvsem funkcionalne koristi ter občutek moči in superiornosti.

Psihoterapija in samopomoč

Če želite delati na blaženju in spreminjanju psihopatskih lastnosti, si lahko pomagate z različnimi oblikami psihoedukacije, tehnikami osebnostne rasti, metodami razvijanja čustvene inteligence, empatije in odnosnih kapacitet. Za vključevanje v podporne skupine in spletne skupnosti boste imeli najbrž manj priložnosti, prav tako boste težje našli podporo v svoji okolici. Psihopatske lastnosti imajo v družbenem kontekstu večinoma negativno konotacijo, kar je odvisno od različnih pojmovanj. Med gradivi o psihopatski motnji boste pogosto našli predvsem namenjena naslovnikom, ki psihopatskih lastnosti ne prepoznavajo pri sebi, ampak pri drugih. Izvedeli boste, kako ravnati s psihopatsko osebo, kako se ji izogniti, se zaščititi ali kvečjemu razumeti. Bolj neposredne razlage in pojasnila psihopatskih lastnosti lahko iščete v strokovni literaturi. Pri razumevanju in spreminjanju vam lahko dobro pomaga psihoterapija, in sicer tako na ravni odpravljanja specifičnih vzorcev kot na ravni globinskih sprememb, če jih želite. Vam pa lahko psihoterapija predstavlja poseben izziv, saj zahteva delo v odnosu. Vašo prednost lahko predstavlja potreba, da ohranjate vodilno in aktivno vlogo v procesu, vendar se lahko tudi sabotirate z zavračanjem pomoči in odporom do čustvenega dela. Bistveni dejavnik pri doseganju želenih ciljev je prav tako kot v vseh drugih primerih vaša motivacija.

Osebnostne motnje

Kot osebnostne motnje označimo neobičajna stanja, ki se sočasno izražajo na vseh področjih človekove osebnosti. Ta področja so na primer čustvovanje, zaznavanje, doživljanje, razmišljanje, pomnjenje, predpostavljanje, izražanje, vedenje itn. Osebnost ali karakter razumemo kot množico vaših značilnosti s teh področij. Psihologija osebnosti si prizadeva ljudi glede na osebnostne značilnosti razvrščati v različne tipske kategorije. Ima bogato zgodovino in je do danes zbrala veliko število različnih načinov kategoriziranja, med katerimi so nekatere bolj in druge manj sprejete. Čistih tipov, ki jih najdemo v teoriji, praktično ne najdemo v življenju. Najbolj običajno je, da vašo osebnost sestavljajo karakteristike različnih osebnostnih kategorij. Značilnosti ene lahko bolj izstopajo, značilnosti drugih pa manj, ali pa tudi ne. Če se značilnosti določenega osebnostnega tipa pri vas izražajo na tak način in v takšni meri, da vam povzročajo hude stiske in/ali konflikte, lahko govorimo o osebnostni motnji. Vaša osebnostna struktura torej v osebnostno motnjo preraste na tisti meji, kjer postane moteča za vaše blagostanje ali blagostanje vaše okolice. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo poleg različnih razvrstitev osebnosti tudi več klasifikacij osebnostnih motenj. Te se med seboj razlikujejo in se pogosto spreminjajo. Vzrok temu je, da gre za teoretične koncepte, ki jih ustvarjamo, da nam olajšajo delo, razumevanje in komunikacijo. Kot naravni pojav pa je osebnost preveč kompleksna, da bi jo lahko predalčkali na nekaj skromnih dimenzijah. Tudi ko sami ugibate svojo osebnostno strukturo, zato ohranite v mislih, da je tip osebnosti zgolj teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo teoretično določeno množico.

Dejavniki, da se pri kom razvije osebnostna motnja, so številni. Sam vaš karakter je v veliki meri pogojen genetsko in razvojno. To pomeni, da ste že rojeni z določenimi predispozicijami, na primer da boste bolj izogibajoči ali pa bolj manični. Od tega, v kakšno odnosno okolje ste rojeni, je nato odvisno, kako se vaše osebnostne lastnosti nadalje razvijejo. Življenjske okoliščine nekatere vaše predisponirane karakteristike okrepijo, druge pa oslabijo. Kombinacije vrojenih predispozicij, razvojnih pogojev in tudi kasnejših življenjskih okoliščin lahko spodbudijo razvoj motnje osebnosti. Medsebojni učinki dejavnikov, ki vplivajo na razvoj osebnostnih motenj so zelo raznoliki in jih težko razumemo. Zgodnja psihoterapevtska teorija je skušala različne simptomatske slike osebnostnih motenj pojasnjevati z zapleti v razvojnih fazah. Za analni karakter oz. obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je denimo predvidevala, da je šlo nekaj narobe v času učenja nadzora izločanja. Danes vse bolj sprejemamo, da je vzrokov za nastanek motenj osebnosti veliko več in da so različnih vrst. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo poskusi, da bi motnje predalčkali:

Tako kot številni drugi pojavi, ki obstajajo na spektrih in več dimenzijah, so tudi osebnostne motnje podvržene človeški potrebi kategoriziranja in posledične t. i. kategorične percepcije. Človeški možgani težijo h kategorizaciji, ker na ta način lažje velike količine informacij lažje zadržijo v spominu in ker s kategorizacijo hitreje procesirajo zaznave. Posledici poenostavljenega dojemanja osebnostnih motenj kot enoznačnih in zamejenih pojavov sta stigmatizacija in samostigmatizacija. V psihoterapiji si zato pogosto najprej prizadevamo “normalizirati neobičajno”. Osebnostne motnje niso napake ali odkloni sami po sebi, saj skozi evolucijo v populaciji ne bi dosegale take pogostosti.

Borderline motnja

Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]

ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE

Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.

Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]

Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE

Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.

Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.

Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija  vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]

***

[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.

Shizoidna osebnostna motnja

Shizoidna osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri shizoidnem karakterju. Osebnost razumemo kot skup človekovih značilnosti, ki se kažejo na vseh področjih njegovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, vedenju, odnosih itn. Shizoidna osebnost imenujemo množico osebnostnih značilnosti, ki se izraža predvsem kot družbena odmaknjenost. Poleg shizoidne osebnosti poznamo še npr. narcistično osebnost, obsesivno osebnost, depresivno osebnost, manično osebnost itn. Če so osebnostne lastnosti nekega tipa tako nadpovrečno in intenzivno izražene, da vam povzročajo težave, lahko govorimo o osebnostni motnji.

ZNAČILNOSTI SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Shizoidna motnja imenujemo izrazito osebnostno strukturo, za katero sta najbolj značilni introvertiranost in kreativnost. Če ste shizoidno osebnostno strukturirani, se radi posvečate svojim interesom, radi ste sami in človeška družba vas lahko hitro prestimulira. Meja med shizoidno osebnostjo in shizoidno osebnostno motnjo je intenzivnost takšnih shizoidnih lastnosti. Če vas lastnosti ovirajo pri tem, da bi živeli kakovostno, zadovoljno in izpolnjujoče življenje, se soočate s shozoidno motnjo. Če te lastnosti pri sebi opažate, vendar vam ne povzročajo težav in stisk, vam ni treba skrbeti. Shizoidna osebnostna motnja je razmeroma redka osebnostna motnja in jo po nekaterih podatkih najdemo le pri 1 odstotku populacije. Shizoidna struktura osebnosti se v veliko značilnostih tudi prekriva z značilnostmi avtističnega spektra in glede razlikovanja med enim in drugim poimenovanjem nimamo jasnih dogovorov.[1],[2],[3]

Če je vaša osebnostna struktura shizoidna, ste zelo verjetno poiskali poklic v znanosti ali umetnosti oziroma v podobnih poklicih, kjer pridejo do izraza vaša ustvarjalnost, poglobljenost in predanost delu. Ustvarjanju se prepuščate raje kot druženju in delo raje opravljate sami kot v sodelovanju z drugimi. Do drugih, tudi najbližjih, lahko redko čutite globoko pripadnost in imate manjše potrebe po bližini in odnosih, hkrati pa večjo potrebo po samoti. Lahko se vedete nekonvencionalno ali celo ekscentrično in bizarno ter ste brezbrižni do običajnih družbenih navad, vrednot in pričakovanj. Delujete lahko odmaknjeno, ironično, tudi prezirljivo, vendar tudi blago, spokojno, mehkobno, milo. Lahko da si ne prizadevate ustvariti vtisa in načeloma niste ustrežljivi ali pretirano konformni. Pomembno vam je, da ohranjate občutek integritete in tudi če bi vam kaj koristilo reči ali narediti, s čimer se povsem ne strinjate, tega ne storite, ker bi se počutili sleparsko. Odmikanje in zoperstavljanje sta lahko pri vas v funkciji ohranjanja občutka lastne integritete in kot obramba pred tem, da bi vas opredeljevala okolica. Ste samokritični z visokimi kriteriji. Vaše samospoštovanje temelji na ustvarjalnosti, samoveljava na osebni integriteti in samoizraznosti, samopotrditev na avtentičnosti, senzibilnosti in enkratnosti. S sramom in krivdo nimate izrazitih težav ter sprejemate sebe in svet, kakršna sta.[4]

Običajno potrebujete veliko miru in tišine. Hitro se počutite prestimulirane, zato ne marate gneče, hrupa in kdaj lahko vas motita tudi svetloba in gibanje. Zaradi odsotnosti običajnih duševnih obramb, prihajate hitro in neposredno v stik s svojimi zaznavami, notranjimi vsebinami, čustvenimi reakcijami. Del vaše shizoidne odtujenosti lahko zato izvira tudi iz doživljanja lastne čustvene, intuicijske in zaznavne nepriznanosti oz. opažanja, kaj drugi tajijo ali ignorirajo. Lahko se počutite drugačne, ker imate različne prioritete od večine in pomen pripisujete drugim rečem, kot ljudje okoli vas. Ljudje se vam lahko zdijo površinski in odtujeni sami od sebe, ker sami intenzivno doživljate svoje notranje dogajane. Redko uporabljate obrambe, ki dušijo afektivne in zaznavne informacije, npr. tajenje ali potlačitev, redko tudi ločevanje dobrega in slabega, npr. predeljevanje, moraliziranje, razresničevanje, rekativno tvorjenje, obračanje proti sebi. Potlačujete večinoma le agresivnost in hotenje. Vaša glavna obramba je umik, ki se lahko kaže kot topost, medlost, neustreznost. Poleg umika lahko uporabljate tudi projekcijo, introjekcijo, idealiziranje in razvrednotenje, med zrelimi obrambami predvsem intelektualizacijo.[5]

Vaš primarni konflikti je dilema med bližino in distanco oz. med naklonjenostjo in strahom pred tem, da bi se v odnosih z drugimi izgubili. Konflikt vam lahko povzroča občutke tesnobe v zvezi z osnovno varnostjo, saj odnos hkrati predstavlja zatočišče in nevarnost. V zvezi z navezanostjo doživljate globoko protislovnost čustev: zaradi utesnjenosti se v odnosu distancirate, nato pa se lahko počutite osamljeni ter si zaželite več bližine. Posledično doživljate bežna obdobja intenzivnega stika in dolga obdobja odmaknjenosti, zaradi katerih težko vzpostavljate in vzdržujete ljubezenske partnerske odnose. Ti so lahko za vas preintenzivni že sami po sebi, lahko pa so ogrožajoča prevelika pričakovanja drugega glede vaše predanosti, odprtosti, čustvene izraženosti. Pri spolnosti ste lahko mehanični, apatični in odsotni, čeprav ste spolno funkcionalni in nimate težav z erekcijo ali orgazmom. Pogosto lahko hrepenite po nedosegljivih spolnih objektih ali romantičnih razmerjih, če pa ti postanejo dosegljivi, se vas hitro loti brezbrižnost. Dobro se razumete s toplimi, ekspresivnimi, družabnimi ljudmi, kot so histrionične osebnosti, ki pa jih lahko vaša odmaknjenost frustrira.[6]

Če ste shizoidno strukturirani, lahko zaradi konflikta med bližino in osamljenostjo delujete rigidno, nečustveno in se na probleme odzivate z racionalizacijo in intelektualizacijo. Nagnjeni ste lahko k obsesivno-kompulzivnemu urejanju, s katerim ohranjate občutek nadzora nad mejami med vami in drugimi. Shizoidno osebnostno strukturo je zaradi tega včasih težko ločiti od obsesivno-kompulzivne strukture. Ključna razlike med shizoidno in obsesivno strukturo je ta, da vas skrbi, kaj si o vas misli okolica in ste družabni, če ste strukturirani obsesivno, če ste strukturirani shizoidno, pa ne. Če je vaša osebnost obsesivna, tudi tajite in izolirate čustva, če je shizoidna, pa se jih zaveste, vendar se od njih odmikate in jih nočete izražati ter deliti z drugimi. Povsem mogoče je seveda, da je vaša osebnost mešanega tipa, da imate torej tako značilnosti shizoidne kot značilnosti obsesivne strukture.[7]

DEJAVNIKI NASTANKA SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Pomembni dejavniki razvoja osebnostne motnje so genetske predispozicije in vaše zgodnje odnosne izkušnje. Prizadevanja nastanek shizoidne osebnostne motnje umestit v razvojno fazo niso obrodila sadov in zato nimamo konsenza glede razvojnega obdobja, ki je za nastanek shizoidne osebnostne motnje najpomembnejše. Razumemo pa temeljne konfliktne shizoidne osebnosti kot probleme na ravni oralnosti: simbolično se bojite použitja in vsrkanja vase, kar lahko čutite, kot da vas pomembni drugi preplavljajo, da se v odnosu z njimi izgubljate. Simbolični strahovi so lahko posledica intruzivnosti, ki ste jo doživljali v zgodnjem obdobju življenja, lahko pa posledica zanemarjanja, zaradi katerega ste trpeli hude frustracije svojih osnovnih potreb. Simbolika použitja je lahko tako tudi transformacija vaše lastne duševne lakote, čeprav teh potreb ne doživljate zavedno in se ne nanašajo na vaše subjektivno doživljanje, ampak na vašo notranjo dinamiko umikanja vase. Shizoidna osebnostna motnja je tako ali drugače produkt ponavljajoče, kumulativne odnosne travme.[8]

Pojav shizoidnosti se prekriva z izogibajočo obliko navezanosti. Pomembna specifika izogibajoče oblike navezanosti je brezbrižnost navidezna, katere funkcija je prekrivanje oz. zatajevanje visoke stopnje stresa zaradi socialnega ali separacijskega stresa. Samozadostnost je bodisi obramba otroka zaradi zanemarjanja ali pa obramba pred vsiljevanjem in premočno vpletenostjo pomembnih odraslih, ki na različne načine prestopajo meje; lahko so vsiljivi, zapeljivi, napadalni, nepotrpežljivi, grajajoči. Izogibajoča navezanost je tako lahko posledica zavračanja in zlasti neodzivnosti odraslih na vašo žalost, če so bili pomembni odrasli so po značaju osorni, čustveno neodzivni, nenaklonjeni telesnemu stiku. Lahko pa so se pomembni odrasli tudi prekomerno identificirali z vami, se na vas zanašali v zadovoljevanju njihovih odnosnih potreb ter vam niso nudili osnovne materinske zaščite. Lahko ste bili prejemnik protislovnih, begajočih, dvoumnih, neiskrenih sporočil, zaradi katerih je ste se od odnosov obrambno distancirali. V vseh takšnih primerih niste prejeli temeljne izkušnje varnega odnosa, v katerem bi lahko kot otrok zadovoljevali svoje osnovne potrebe po občutku varnosti in zaščitenosti.[9]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Če ste premočno shizoidno strukturirani, se lahko soočate z bolečimi občutki izoliranosti in osamljenosti, zaradi katerih razvijete depresivno in anksiozno simptomatiko. Če niste komunikativni, lahko imate težave z opravljanjem družbenih vlog, zlasti če opravljate kakšen specifični poklic ali pa ste v odnosu s kom, ki od vas pričakuje večjo odnosno vpletenost. Pri vzpostavljanju distance in izoliranosti je dobro, da poskrbite za vmesne vsakdanje intenzivnosti stikov. Če se shizoidni, vam lahko poklici, ki od vas zahtevajo neposredne intenzivne človeške stike, povzročajo previsoke ravni socialnega stresa. Povsem osamiti se za vas prav tako ni dobro, čeprav bi se vam takšno življenje mogoče zdelo najbolj udobno. Predvsem ob izbiri nekaterih specifičnih lahko poklicev zapadete v intenzivno izoliranost, ki je prav tako ogrožajoča za vaše zdravje kot prekomerna socialna stimulacija. Poskrbite, da kljub neugodju večate ali vsaj vzdržujete svoje kapacitete za vzpostavljanje in ohranjanje človeških stikov, hkrati pa si zagotovite dovolj miru, ki ga potrebujete za regeneracijo.[10]

V psihoterapiji se boste zaradi vnaprej zagotovljenih mej in pravil odnosa dobro počutili ter zlahka sodelovali, ker imate dar dobrega zaznavanja svojega notranjega dogajanja. Lahko boste imeli nekaj težav na začetku, ker drugim niste vajeni pripovedovati o sebi in lastnem doživljanju. Kasneje vam bo prostor za samoizražanje, kjer se vam ne bo treba bati posmeha ali prezira, zelo dobro del. Pridobili boste korektivno izkušnjo odnosa, katerega intenzivnost diktirate vi sami in ki je na razpolago za zadovoljevanje vaših odnosnih potreb. Psihoterapevt vam bo pustil čas, da sami narekujete tempo in določate področja dela. Ne bo vam treba spreminjati tistih svojih navad in značilnosti, ki so vam ljube in s katerimi se identificirate. Bistveno v psihoterapevtskem procesu je, da psihoterapevtskega odnosa ne začnete uporabljati kot nadomestek, namesto kot krepitev realnega življenja. Prenos izkušnje bližine iz terapevtskega odnosa v zunanji svet bo za vas poseben izziv, zato je pomembno, da si za to pustite dovolj časa in ste sami s seboj potrpežljivi.[11]

***

[1] Ford, T. C. in Crewther, D. P. (2014). Factor analysis demonstrates a common schizoidal phenotype within autistic and schizotypal tendency: implications for neuroscientific studies. Frontiers in psychiatry, 5(1), 117–132.
[2] Cook, M. L., Zhang, Y. in Constantino, J. N. (2020). On the continuity between autistic and schizoid personality disorder trait burden: a prospective study in adolescence. The Journal of nervous and mental disease, 208(2), 94–100.
[3] Marle, P., Rhoades, C., Coolidge, F. in Monaghan, P. (2011). A new measure to differentiate the autism spectrum from schizoid personality disorder. Washington: American Psychological Association.
[4] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[5] Ibidem.
[6] Ibidem.
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] Ibidem.
[10] Ibidem.
[11] Ibidem.

Anksiozne motnje

Anksiozne motnje so duševne motnje, za katere so značilne različne oblike prekomerne bojazni, ki se lahko pojavlja bodisi kot strah pred jasno bodisi kot tesnoba zaradi nejasne nevarnosti. Lahko vas je strah specifičnih objektov (predmetov, živali, ljudi) ali situacij, npr. nastopanja in pajkov. Lahko pa je bojazen prosto lebdeča in ji ne morete določiti jasnega cilja oz. ste stalno hudo zaskrbljeni zaradi različnih povodov.[1] Medtem ko anksiozna občutja sama po sebi niso patološka in igrajo pomembno vlogo pri vaši zaščiti in obrambi, so pri anksioznih motnjah pretirana in s tem nefunkcionalna. Biološko poznamo dve osnovni obliki strahu, in sicer strah pred napadom ter strah pred izgubo. V prvem primeru vas je strah, da vam bo kdo škodil, v drugem primeru pa, da vas bo kdo zapustil oz. vam bo kaj dragocenega odvzeto. Strah pred tem, da vam bo kdo škodil, vas motivira za to, da zaščitite sebe, strah pred tem, da vam bo kaj dragocenega odvzeto, pa da zaščitite svoje vire in interese. Vsaka vrsta strahu poteka po različnih živčnih in hormonskih poteh (glej sliko) in v psihiatrični obravnavi prvo zdravimo s pomirjevali in antipsihotiki, drugo pa z antidepresivi.[2][3]

Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja
Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja, ki je hiperaktivna pri anksioznih motnjah.
Možganska mreža čustva strahu
Pri anksioznih motnjah je hiperaktivna možganska mreža čustva strahu.

Pri posamezni anksiozni motnji se lahko pojavljata obe obliki bojazni, v nekaterih primerih posamično in v neredkih primerih obe hkrati. Najbolj pogoste anksiozne motnje so panična motnja z agorafobijo ali brez, generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna oz. socialna fobija, specifične fobije, separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.[4] Pri generalizirani anksiozni motnji občutja bojazni vztrajajo neprekinjeno oz. zgolj nekoliko nihajo v intenzivnosti, pri fobični anksiozni motnji se občutja bojazni pojavljajo v specifičnih okoliščinah, pri panični motnji pa se izrazito intenzivni strah pojavi nenadoma in ni vezan na specifične okoliščine.[5] Separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja označuje prekomerno bojazen pred zapustitvijo,[6] za obsesivno-kompulzivno motnjo pa so značilni implicitna anksiozna občutja, ki motivirajo kompulzivna dejanja. [7] Epidemiološke raziskave kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene katera od anksioznih motenj, odstotek diagnosticiranih primerov pa v zadnjem desetletju narašča.[8] Pri vseh anksioznih motnjah se pojavljajo tako intenzivno neugodje zaradi neprijetnih občutkov kot tudi kritični negativni učinek na vašo življenjsko funkcionalnost.[9] Kljub razširjenosti in visoki stopnji obremenilnosti velik delež anksioznih motenj še vedno ni ustrezno obravnavan, kar lahko pomeni vseživljenjsko oviranost. Čeprav anksiozne motnje s starostjo običajno upadajo, imajo namreč praviloma kronični potek.[10]

Občutje anksioznosti sestavljajo neprijetna duševna in telesna stanja: vsesplošna napetost in razdraženost, tesnobnost in prestrašenost, ki jih spremljajo trajne ali ponavljajoče se negativne misli oz. skrbi. Simptomi anksioznih motenj se pojavljajo na duševni in telesni ravni, ki zajema živčne in hormonske aktivnosti, mišične odzive ter odzive avtonomnih funkcij, kot sta dihanje in bitje srca (glej seznam simptomov). Stanje anksioznosti na splošno spremljajo vzorci vzdraženosti simpatičnega živčnega sistema in povišanih stresnih hormonov. Bojazen je signal organizma, da ste s tega ali drugega vidika ogroženi, na kar se odzivate s povišano vzdržanostjo, opreznostjo, negotovostjo, živčnostjo in nemirom. Funkcija teh občutkov je pripravljenost se na grožnjo optimalno odzivati. Aktivacija subkortikalnih možganski mrež in hormonskih sistemov organizem spodbudi, da bodisi otrpne, beži, napade, kriči, se skrije. Ključna značilnost anksioznih motenj je, da je ocena nevarnosti in ogroženosti neustrezna, preintenzivna, prepogosta, trajna, s tem pa nefunkcionalna. Vaš organizem ob vzdrževanju dolgotrajnih stanj visoke vzdraženosti ne more optimalno delovati in prekomerna aktivacija sistemov ima različne negativne posledice.

Simptomi anksioznih motenj

  • Duševna vzdraženost: pričakovanje, opreznost, razdražljivost, nemir, občutljivost, zvišana pozornost, zaskrbljenost, miselno premlevanje.
  • Vzdraženost (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema:
    • na ravni prebavil suha usta, težave s požiranjem, želodčne težave, prebavne težave;
    • na ravni dihal stiskanje v prvih, težave z dihanjem, plitko dihanje, zadihanost;
    • na kardiovaskularni ravni palpitacije, stiskanje v prsnem košu, aritmija;
    • na ginekološki ravni po
    • gosto uriniranje, težave z erekcijo, menstrualne bolečine, vmesne krvavitve
  • Vzdraženost mišičnega sistema: tresenje, glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje
  • Motnje spanja: nespečnost, nočne more.

Anksiozne motnje imajo različne izvore. Površno bi jih lahko opisali kot posledice slabo razvitih in šibkih kapacitet samopomirjanja ter posledice izkušenj, da so okolica in odnosi nepredvidljivi in nevarni. Samopomirjanja ste se učili v svojih zgodnjih odnosih, tako da je vaš organizem avtomatiziral procese, ki so se odvijali ob tem, ko vas je pomirjala odrasla oseba. Če vam odrasli, ki so skrbeli za vas, niso nudili čustvenega zatočišča oz. ste imeli slabe in/ali redke izkušnje, da bi vas odrasli pomirili, so bile vaše priložnosti za učenje samopomirjanja slabe. Če se v primarnih odnosih niste počutili varne, če so vas odrasli čustveno ali celo fizično ogrožali, je temeljna izkušnja vašega organizma, da je svet nevaren in da je dobro biti na preži. Anksiozna stanja so posledice primarnih izkušenj, ki vaš organizem oblikujejo za najbolj optimalno delovanje v okoliščinah, v katerih ste rojeni. V prvih letih življenja se aktivno učite predvidevati nevarnosti in ščititi z oblikovanjem čustvenih, kognitivnih in vedenjskih odzivov. Dražljaje, ki se jih v večji meri ne zavedate, povežete z negativnimi posledicami, ki jih sledijo. V prihodnosti se skušate pred tem posledicami zavarovati na način, da ste visoko občutljivi in odzivni.

[1] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[2] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: the foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[3] Solms, M. (2018). Workshop with Mark Solms: a practical introduction to neuropsychoanalysis and clinical implications. Rim: Italian Psychoanalytic Dialogues.
[4] Bandelow, B. in Michaelis, S. (2015). Epidemiology of anxiety disorders in the 21st century. Dialogues in clinical neuroscience, 17(3), 327–335.
[5] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[6] Bögels, S. M., Knappe, S., & Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical psychology review, 33(5), 663–674.
[7] Bandelow in Michaelis, 2015.
[8] Bandelow in Michaelis, 2015.
[9] Ries, 2017.
[10] Hendriks, S. M., Spijker, J., Licht, C. M., Hardeveld, F., de Graaf, R., Batelaan, N. M., in Beekman, A. T. (2016). Long-term disability in anxiety disorders. BMC psychiatry, 16(1), 248–266.

Socialna anksiozna in fobična motnja

Socialna anksiozna in socialna fobična motnja, za kateri uporabljamo tudi izraza socialna anskionost in socialna fobija, sodita med anksiozne oy. tesnobne motnje. Anksiozne motnje so motnje, pri katerih doživljate prekomerna občutja strahu, ki jih aktualne okoliščine objektivno ne upravičujejo. Neutemeljenosti svojih občutkov se pri tem lahko zavedate, vendar vam to ne pomaga ali pa celo povzroča še dodatno stisko. Strah oz. tesnoba se pri anksioznih motnjah se pojavljata v različnih oblikah in sta lahko povezan s specifično okoliščino ali predmetom strahu, lahko pa občutku ne morete določiti zunanjega izvora oz. je teh cela množica.[1] Diagnostične statistike kažejo, da so anksiozne motnje najpogostejši psihiatrični sindrom sodobnega časa in da skoraj petina odraslih poroča o vsaj eni izkušnji z anksiozno motnjo v življenju. Anksiozne motnje označujejo intenzivno subjektivno stisko in lahko pomembno negativno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje.[2] Zlasti socialna anksioznost in socialna fobija lahko resno motita vaše vključevanje v družbeno življenje in negativno vplivata na vaše socialno, izobraževalno in poklicni udejstvovanje. Evropske epidemiološke raziskave kažejo, da je s tema motnjama vsaj enkrat v življenju soočeno sedem odstotkov populacije.[3] Kljub velikemu bremenu se pri anksioznih motnjah na splošno pojavlja največji delež neustrezne obravnave. Če torej zbolite za socialno anksioznostjo ali socialno fobijo, obstaja veliko tveganje, da ne boste poiskali potrebne pomoči. [4]

Diagnostični kriteriji socialne anksiozne in fobične motnje

Bistvena značilnost socialne anksiozne in socialne motnje je izrazit ali intenziven strah oz. huda tesnoba, ki se pojavljata v povezavi s socialnim interakcijami in situacijami.[5] Socialna Socialne anksiozne motnje in socialne fobične motnje v diagnotičnih merilih ne lotimo, saj se pogosto prekrivata in prehajata ena v drugo. Razlika med anksioznostjo in fobičnostjo je ta, da je ankziosnost praviloma razpršen občutek strahu, fobičnost pa bolj fokusiran. Če je povezan z jasno specifično socialno situacijo, raje govorimo o socialni fobiji, če pa z več splošnimi in nedoločenimi socialnimi situacijami, pa o socialni anksioznosti.[6] Če ste socialno anksiozni ali fobični, vas je predvsem strah, da vas bodo drugi, ko boste v stiku z njimi, ocenili negativno. Bojite se, da boste videti tesnobni, šibki, neumni, dolgočasni, umazani, čudni, neurejeni, neustrezni. Stalno se sprašujete se, če ste se, če se ali če se boste vedli na neustrezen in neprimeren način. Skrbi vas, da izražate znake svojega tesnobnega počutja, kot so zardevanje, tresenje, potenje, spotikanje, zatikanje, strmenje. Pričakujete, da vas bodo drugi prizadeli ali zavrnili, hkrati pa se bojite, da boste koga na kak način sami užalili.[7] Prekomerna skrb je torej vezana na takšno ali drugačno presojanje in ocenjevanje glede ustreznosti ali medosebnega stika, prevladuje pa strah pred tem, da bi se osramotili.[8]

Socialne situacije skoraj vedno izzovejo določeno stopnjo strahu ali tesnobe in če postanete v socialnih interakcijah in svojih družbenih vlogah občasno zaskrbljeni, še zdaleč ne pomeni, da ste zboleli za socialno anksiozno ali fobično motnjo. Za socialno ankzionost in fobijo je značilno, da precenjujete negativne posledice socialnih situacij in da vaš strah pred njimi resno ovira vaše udejstvovanje in delovanje. Čeprav lahko tudi sami racionalno presodite, da vaši občutku strahu niso v sorazmerju z dejanskimi tveganji, vas to ne pomiri.[9] Da diagnosticiramo socialno anksiozno ali fobično motnjo, običajno preverimo, ali simptomi trajajo dlje kot 6 mesecev ter se zaradi njih v celoti ali deloma izogibate specifičnih družbenih situacij oz. ob njih doživljate izrazito tesnobo, kar povzroča pomembno motnjo v vašem življenju.[10] Socialna anksiozna in fobična motnja je sicer med najpogostejšimi anksioznimi motnjami, in sicer prizadene od 2 do 3 odstotke populacije. Pogostejša je pri ženskah kot pri moških, največja verjetnost pa je, da zanjo zbolite v zgodnjih najstniških letih, pogosto ob prehodu v srednjo šolo ali fakulteto oz. ob kakšnih drugih večjih spremembah socialnega okolja.[11]

Mednarodna klasifikacija bolezni 10

 

Izraziti strah ali izogibanje temu, da bi bili v središču pozornosti ali da bi se vedli na neustrezen ali neroden način, ki se kažeta na socialnem področju.

Dva čustvena simptoma tesnobe in vsaj en fizični simptom, kot so zardevanje, tresenje, slabost ipd.

Simptomi, ki so omejeni na ali pa vsaj prevladujejo v specifičnih socialnih situacijah ali ob razmišljanju o teh situacijah

Izrazita čustvena stiska, prepoznana kot pretirana ali nerazumna.

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj 5

 

Izraziti strah ali izogibanje situacijam, v katerih ste izpostavljeni neznanim ljudem ali opazovanju, zaradi bojazni, da bi se vedli nerodno ali neustrezno.

Socialne situacije vam skoraj vedno izzovejo tesnobo ali se jih izogibate.

Strah je nesorazmeren z dejansko ogroženostjo, ki jo predstavljajo socialne okoliščine.

Strah moti vaše življenje in/ali vam povzroča izrazito stisko.

Pristotnost simptomov vsaj 6 mesecev.

Pri socialni anksiozni ali fobični motnji lahko razvijete ananticipatorno tesnobo ali panične napade. Anticipatorna tesnoba je strah pred situacijo, za katero veste, da vam vzbuja tesnobo, in ker se bojite tega strahu, se začnete situacije izogibati, kar pa strah samo še bolj okrepi. Izogibanje situacijam zaradi anticipatorne tesnobe je lahko zelo izrazito, da se na primer prenehate družiti, prekinete šolanje ali ne hodite iz hiše, ali pa subtilno, da se na primer prekomerno pripravljate, kaj boste povedali, preusmerjate pozornost na druge, se izogibate očesnemu stiku ipd.[12] Socialna fobija se neredko pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, predvsem depresivno motnjo in se v simptomatiki precej prekriva s shizoidno in izogibajočo osebnostno motnjo. Težave se lahko pojavljajo pri razločevanju agorafobije (strahu pred odprtimi prostori in zapuščanjem stanovanja) od socialne anksiozne ali fobične motnje, hkrati pa se obe anskiozni motnji pogosto pojavljata skupaj.[13] Ob socialni anskiozni ali fobični motnji se neredko razvije tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, saj je tesnoba pogosto motivacija za začetek zlorabe subtanc, ki tesnobo akutno blažijo.

Razvoj socialne anskiozne in fobične motnje

Razvoj socialne anskiozne ali fobične motnje je pogojen z genetsko in razvojno pridobljeno ranljivostjo ter z aktualnimi obremenitvami in življenjskimi okoliščinami. Genetsko pogojenost potrjujejo raziskave vpliva sorodstvenih vezi na prisotnost socialne anksioznosti ter študije enojajčnih dvojčkov. Dednost socialne anskionoznosti je ocenjena na okoli 55 odstotkov, zgodnje družinsko okolje pa naj bi imelo relativno majhen učinek. Dejavniki tveganja za motnjo socialne anksioznosti tako vključujejo prisotnost motnje v družinski anamnezi ter s tem genetsko ranljivost, poleg tega pa tudi ženski spol ter osebnostne poteze, ki se izrazijo že kot znaki vedenjske inhibicije v otroštvu. [14]

Večina socialnih anksioznih motenj se začne z nenadno epizodo tesnobe v okoliščinah, podobnih tistim, ki kasneje postanejo sprožilec fobije ali anksioznosti. Običajno se fobični in ankziozni simptomi kasneje generalizirajo in se začnejo pojavljato v vse več različnih socialnih situacijah. Glavni kognitivni dejavnik razvoja socialne fobije je neupravičena skrb, da bodo drugi v družbenih situacijah do vas kritični, kar imenujemo strah pred negativnim vrednotenjem. Te strahove spremlja več drugih načinov razmišljanja, vključno s pretirano visokimi standardi družbenega uspeha, negativnimi prepričanji o sebi, pretiranim preverjanjem lastne ustreznosti v družbenih situacijah ter vsiljivimi negativnimi predstavami o tem, kako vas vidijo drugi.[15]

Socialna fobija ali ankziosnost se običajno pojavi že zgodaj, običajno v otroštvu ali mladostništvu ter lahko vztraja več let, včasih tudi v starosti. Ustrezno pomoč poišče le okoli 50 odstotkov oseb, običajno šele po večletnih težavah.[16]

Zdravljenje in samopomoč

Smernice za psihiatrično zdravljenje socialne anksiozne ali fobične motnje kot prvo izbiro običajno priporočajo antidepresive tipa SSRI. Učinek zdravil se običajno pokaže po 6 tednih, zdravljenje pa traja vsaj 6 mesecev. Pogosto traja tudi dlje, ker obstaja visoko tveganje za ponovitev motnje. S prenehanjem jemanja antidepresivov je treba nujno začeti počasi, predvsem ne prekiniti zdravljenja po akutnem odzivu. Tudi pomirjevala so učinkovita in jih je mogoče uporabiti za kratkotrajno lajšanje simptomov, vendar jih ne smete jemati dolgo zaradi nevarnosti odvisnosti. Glavni namen uporabe pomirjeval je, da vam pomagajo pri soočanju z bistvenimi socialnimi obveznostmi, medtem ko čakate na začetek učinkov drugih vrst zdravljenja.[17]

Socialno anksiozno ali fobično motnjo lahko zdravimo z različnimi oblikami psihoterapije. Vedenjsko-kognitivne oblike psihoterapij se posvečajo predvsem obvladovanju simptomatike, učenju tehnik sproščanja in novih vedenj ter premagovanju strahu na način soočanju s socialnimi okoliščinami, ki vam strah vzbujajo.[18] Psihodinamične oblike psihoterapij se osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje vzrokov za razvoj socialne ali anksiozne fobične motnje.[19] Socialna in aksiozna fobična motnja se dobro odziva tako na individualne kot skupinske pristope.[20]

Pri blaženju simptomatike socialne anksiozne ali fobične motnje si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Med tehnikami samopomoči so:[21]

  • sprejemanje, da je strah naravni občutek na grožnjo;
  • osredotočanje na dejstvo, da strah pri socialni anksioznosti ali fobiji ni realen;
  • opazovanje in poimenovanje občutkov, ki ji doživljate;
  • počasno, globoko dihanje s trebušno prepono;
  • usmerjanje pozornosti na zunanje dražljaje;
  • izražanje občutkov in pogovor;
  • krepitev kapacitete za prenašanje strahu z načrtnim in sistematičnim izpostavljanjem.

***

[1] Crome, E., Grove, R., Baillie, A. J., Sunderland, M., Teesson, M. in Slade, T. (2015). DSM-IV and DSM-5 social anxiety disorder in the Australian community. Australian & New Zealand journal of psychiatry, 49(3), 227–235.
[2] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[3] Lecrubier, Y., Wittchen, H. U., Faravelli, C., Bobes, J., Patel, A. in Knapp, M. (2000). A European perspective on social anxiety disorder. European psychiatry, 15(1), 5–16.
[4] Ries Merikangas, 2017.
[5] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th edition. Philapelphia: APA.
[6] Ries Merikangas, 2017
[7] American Psychiatric Association, 2013.
[8] Crome, 2015.
[9] American Psychiatric Association, 2013.
[10] Crome, 2015.
[11] Ries Merikangas, 2017.
[12] American Psychiatric Association, 2013.
[13] Ries Merikangas, 2017.
[14] Ries Merikangas, 2017.
[15] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[16] Harrison idr., 2018.
[17] Harrison idr., 2018.
[18] Hofmann, S. G. in Otto, M. W. (2017). Cognitive behavioral therapy for social anxiety disorder: evidence-based and disorder specific treatment techniques. New York: Routledge.
[19] Egger, N., Konnopka, A., Beutel, M. E., Herpertz, S., Hiller, W., Hoyer, J., … in Wiltink, J. (2016). Long‐term cost‐effectiveness of cognitive behavioral therapy versus psychodynamic therapy in social anxiety disorder. Depression and anxiety, 33(12), 1114–1122.
[20] Barkowski, S., Schwartze, D., Strauss, B., Burlingame, G. M., Barth, J. in Rosendahl, J. (2016). Efficacy of group psychotherapy for social anxiety disorder: a meta-analysis of randomized-controlled trials. Journal of anxiety disorders, 39(1), 44–64.
[21] Markway, B. (2013). Must-have coping strategies for social anxiety. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/shyness-is-nice/201305/must-have-coping-strategies-social-anxiety (9. 12. 2019).