Čustvo je kompleksno subjektivno doživetje, ki se na organski ravni odvije z aktivacijo specifičnih nevronskih in hormonskih sistemov. Na doživljajski ravni se čustva lahko bolj ali manj zaveste, vaše jezikovne spretnosti in besedni zaklad jezika, v katerem se sporazumevate, vam omogočajo, da čustveno doživetje bolj ali manj natančno ubesedite. Ko o svojem čustvu pripovedujete, ne morete gotovo vedeti, ali si s sogovornikom pod uporabljenimi poimenovanji predstavljata povsem isti občutek. Čustva lahko oba opazujeta zgolj introspektivno; do čustvenega doživetja drug drugega ne moreta dostopati neposredno, ampak le posredno z besedno in nebesedno komunikacijo.
Zaradi izključno introspektivne dostopnosti čustvenega doživljanja smo o čustvih razvili veliko množico teorij, ki ponujajo konkurenčne razlage čustvenega delovanja. Med najbolj znanimi teorijami o čustvih so James-Langeova teorija, Cannon-Bardova teorija, Schacterjeva in Singerjeva dvofaktorska teorija, ki razpravljajo predvsem o razmerju med organsko ter doživljajsko komponento čustev. Poleg različnih predpostavk o mehanizmih nastajanja čustev, obstaja tudi vrsta kategorizacij. William James je leta 1890 predlagal štiri osnovna čustva: strah, žalost, ljubezen in jezo, ki se združujejo v kompleksnejša sestavljena čustva. Paul Ekman je ob koncu 80. letih prejšnjega stoletja z medkulturnimi študijami identificiral šest osnovnih čustev: jezo, gnus, strah, srečo, žalost in presenečenje. Jaak Panksepp je desetletje kasneje z nevrološkimi raziskavami odkril sedem jedrnih čustvenih mrež ter pojasnil, da se čustvovanje odvija na več možganskih ravneh.
Primarna raven čustvovanja, kjer potekajo jedrna čustva, izhaja iz vašega možganskega debla. Možgansko deblo je najbolj sredinski del možganov, ki zagotavlja prežitvetvene funkcije. Tudi jedrna čustva omogočajo preživetje, tako da sprožajo specifična vedenja: npr. boj ali beg (ob soočenju z grožnjami) ter iskanje (zaščite, hrane). Z jedrnimi čustvi ste rojeni kot z neke vrste osnovnim preživetvenim programom, isto kot ste rojeni z občutji lakote, bolečine. Jedrna čustva so tako osnovna, da smo z opazovanjem možganov lahko identificirali njihove osnovne nevronske mreže, z aktivacijo katerih ta čustva nastajajo. Med jedrna čustva vštevamo iskanje (izv. seeking), strah (izv. fear), ločitveno stisko (izv. sadness), jezo (izv. anger), skrb (izv. care), igro (izv. play), slo (izv. lust). Čistih jedrnih čustev ne morete doživeti, ker so na vaše osnovne nevronske mreže povezane mreže sekundarnega in terciarnega čustvovanja. Jedrna čustva predstavljajo osnovo, iz katere se sestavljajo kompleksna čustva, ki jih doživljate ob hkratni aktivaciji limbičnih in kortikalnih nevronskih mrež.
Tri ravni čustvenih sistemov v možganih: področje mrež jedrnih čustev (rdeče), področja mrež sekundarnih čustev (zeleno), področja mrež terciarnega čustvovanja (rumeno)
Mreže sekundarnega čustvovanja se oblikujejo kot nadgradnja vašega osnovnega čustvenega sistema. To nadgradnjo usmerjajo vaše zgodnje izkušnje ter oblikujejo čustvene vzorce, ki so v vašem (predvsem odnosnem) okolju najbolj funkcionalni. Tekom zgodnjih izkušenj ponotranjate, kajteri čustveni vzorci so dobri in slabi, nevarni in varni, zaželeni in nezaželeni; kako se čemu izogniti, kako kaj doseči. Z razvojem najbolj zunanjega dela možganos in vaših racionalnih sposobnosti se primarni in sekundarni čustveni sistemi povežejo z nadzornimi in jezikovnimi funkcijami ter funkcijami zavedanja. O svojem čustvenem doživljanju lahko razmišljate, se o njem pogovarjate, v zvezi z njim odločate, ga usmerjate in uravnavate ipd. Vsako vaše čustveno doživetje izhaja iz aktivacije številnih nevronskih mrež na vseh treh možganskih ravneh.
Zaradi kompleksnosti celote čustvenih mrež, končne oblike doživetih čustev težko kategoriziramo. Vaša čustvena arhitektura na sekundarni in terciarni ravni je povsem edinstvena, kakor so edinstvene vaše življenjske izkušnje, zato je tudi vsako vaše doživeto čustvo individualno in ne more biti enako čustvu koga drugega. Najbolj enaka so vaša čustva čustvom drugih ljudi (in živali) na primarni ravni. Jedrnim čustvom lahko poleg nevronskih mreže razmeroma preprosto pripišemo tudi vedenjske komponente:
Čustvovanje predstavlja izhodišče vašega doživljanja in delovanja. Nevronske mreže jedrnih čustev se nahajajo v možganskem deblu ter predstavljajo temeljne strukture vaših možganov. Možgansko deblo je najgloblji in evolucijsko najstarejši del možganov. S povsem delujočimi jedrnimi čustvenimi mrežami se rodite. Na temelju teh vaše zgodnje izkušnje oblikujejo srednje ravni možganskih mrež, ki predstavljajo sekundarne čustvene mehanizme. Tekom odraščanja in odraslega osebnostnega razvoja se primarne in sekundarne čustvene mreže povezujejo z višjimi, terciarnimi možganskimi središči. Ena in najbrž najpomembnejša od jedrnih čustvenih mrež, na katerih se tako izoblikuje in na osnovi katere deluje celota vašega psihičnega sistema, je čustvo iskanja(izv. seeking).
Možganske strukture osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu.
Čustvo isjanja (izv. seeking) izhaja iz obsežne nevronske mreže, ki od možganskega debla sega v čelni del možganov. To je vaš jedrni in vsesplošni motivacijski sistem, ki spodbuja vaše delovanje in prizadevanje. Je glavni vir vaše življenjske energije ter najbrž kritični pogoj funkcionalnega delovanja preostalih čustvenih sistemov. Aktivacija mreže iskanja se izraža kot iskanje, hotenje, želenje, zanimanje, hrepenenje, motivacija, navdušenost, pričakovanje, vznemirjenje ter na vedenjski ravni kot iskanje, odkrivanje, poskušanje. Čustvo iskanja ustvarja in vzdržuje vašo radovednost in zanimanje na vseh ravneh, od vsakdanjega nabiranja artiklov v živilski trgovini in brskanja po televizijskih kanalih ali internetu, do najbolj kompleksnih intelektualnih prizadevanj in iskanj rešitev zapleteni problemov. Prekomerna aktivnost tega sistema lahko spodbuja pretirano in impulzivno vedenje, na patološki ravni manije in psihotične blodnje. Prenizka aktivnost iskanja se izraža v obliki depresivnih simptomov praznine, občutij nesmisla, odsotnosti volje in motivacije, utrujenosti in izčrpanosti. Čustvo iskanja ustvarja vašo resničnost, tako da oblikuje vaša vzročna prepričanja o naravi sveta iz zaznavanja povezanih dogodkov.
Jedrno čustvo iskanja je tisto, ki vas spodbuja, da v svojem okolju iščete vire, ki nam bodo pomagale preživeti, naj bo to lokacija okusne hrane ali povezava do nove spletne zmenkarske storitve. Iskanje omogoča, da greste v svet in z zanimanjem iščete vire, potrebne za življenje. Glavna snov, na osnovi katere deluje nevronska mreža iskanja , je dopamin. Dopamin se sprošča vsakič, ko raziskujete svoje fizično, družbeno, informacijsko okolje. Delovanje sistema iskanja lahko opazujete od trenutka ko se zbudite: kje je vaš telefon, kje je kava, kaj se dogaja, kaj ste zamudili. Čustvo iskanja je vpleteno v vse vaše delovanje, od vašega nenehnega ustvarjanja pomena z iskanjem pomembnih povezav v okolju, do zasvojenosti v svoji patološki obliki. Če ste zasvojeni s socialnimi omrežji, jih nenehno odpirate, listate, iščete. Ob tem se spošča dopamin ter vas ohranja v prijetnem stanu budnega pričakovanja. Ugodja ne doživlja tisto, kar hočete, ampak da hočete.
Nasprotje stanja aktivnega delovanja sistema iskanja so občutki nesmisla, brezbrižnosti, brezvoljnosti, ko vas nič več ne navdihuje, da bi kaj hoteli in iskali. Ena od oblik depresij je Izklop čustva iskanja predstavlja eno od oblik depresij. Gre za instinktivno zaščito, ko se vašemu organizmu iz tega ali drugega razloga zdi bolje, da vegetirate in ste videti “mrtvi”. Če vaš sistem iskanja ne deluje, je vaše duševno delovanje tako okvarjeno, da ne morete kvalitetno živeti. Izklop nevronske mreže iskanja je naravni odziv na frustracijo še enega temeljnega jedrnega čustva, navezanosti. Frustracija navezanosti v obliki kakšrne koli izgube pomembne osebe spodbudi jedrno čustvo ločitvene stiske. Ločitvena stiska je psihična bolečina, ki sproži mehanizme panike in žalovanja. Ko je aktivno čustvo ločitvene stiske, se nevronska mreža iskanja deaktivira.
Ena od novih metod za zdravljenje depresije v razvoju so tako metode uravnavanja primarnih čustvenih sistemov iskanja in igre z globoko možgansko stimulacijo. Globoka možganska stimulacija je kirurški poseg, pri katerem elektrode implantiramo na ciljna mesta v možganih. Elektrode nato ustvarjajo električne impulze, ki nadzorujejo nevronsko aktivnost ciljnih možganskih struktur in nevronskim mrež. Stimulacijo nadzira programirljivi generator, ki je nameščen pod kožo v zgornjem delu prsnega koša. Leta 2014 smo v Sloveniji metodo prvič uporabili za zdravljenje distonije, nevrološke bolezni ponavljajočega se nehotenega krčenja mišic. Za zdravljenje duševnih motenj je metoda še v fazi prehajanja v klinično uporabo.
***
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Badt, K. (2017). A Conversation with Neuroscientist Jaak Panksepp. Dostopno na https://www.huffpost.com/entry/depressed-your-seeking-sy_b_3616967.
V priročniku Faktor namena lahko sledite predlogu Bosche in Bosche, kako najti svoj življenjski smisel. Avtorja v opisu prvega koraka podajata zanimivo kategorizacijo osebnostnih prednosti. Med kategorijami osebnostnih prednosti navajata graditelja (the builder), govorca resnice (the truth teller), učitelja (the teacher), nadzornika (the overseer) in zaposlovalca (the recruter):
Če ste graditelj, imate radi začetke in radi zaganjate projekte. To so lahko poslovni ali osebni projekti, npr. lansiranje novega izdelka v podjetju, priprava novih strategij dela, adaptacija kopalnice, začetek ukvarjanja z novim interesom ipd. Kot graditelj uživate v načrtovanju, vnašanju jasnosti v kaos, oblikovanju ciljev in iskanju načinov za njihovo doseganje. Pritegnejo vas vloge, v katerih lahko načrtuje sami in brez nadzora. Običajno prevzamete vodilno vlogo v odnosih in ste naravnani na doseganje uspeha.
Če ste govorec resnice, hočete vedeti, kaj se dogaja ter priti zadevam do dna. Postavljate vprašanja, iščete in vrtate, da bi razumeli resnico. Po značaju ste drzni in odkriti ter se ne bojite biti slišani. Ste intuitivni in usmerjeni v prihodnost. Pritegnejo vas priložnosti, ki vam omogočajo, da se poglobite v problem, ga raziščete in razvozlate ter obveščate druge o težavah in nepravilnostih.
Če ste učitelj, radi pomagate spoznavati in razumeti drugim. Vedno se učite sami in naučeno posredujete naprej. Ste potrpežljivi, uživate v poučevanju in radi delite, kar veste. Lahko sta vam bližje predavanje ali pa pisanje. Pritegnejo vas vloge, kjer lahko drugim zagotavljate vsebine, s katerimi širijo svoje obzorje in poglabljajo svoje razumevanje.
Če ste nadzornik, skrbite, da je vse urejeno. Ste organizirani, osredotočeni na podrobnosti in pozorni na potrebe drugih. Ste zanesljivi in uživate v tem, da ste oseba, na katero se lahko drugi vedno zanesejo. V kateri koli situaciji prevzamete pobudo in jo izboljšate. Privlačijo vas vloge, ki vam omogočajo, da skrbite za druge in razvijate organizacijsko strukturo.
Če ste zaposlovalec, ste dobri prepričevalec in imate na druge velik učinek. Ste zavzeti za tisto, kar imate radi, ter si ne morete pomagati, da ne bi te navdušenosti delili z drugimi. Zavzeto govorite o tem, kako je kaj dobro in želite druge navdušiti, kot ste sami. Pritegnejo vas vloge, ki vam omogočajo, da druge vpeljete v svoj svet. Lahko ste odlični prodajalec, zbiralec sredstev, ambasador blagovnih znamk ipd.
Pri ugotavljanju vaše kategorije osebnostnih prednosti si lahko pomagate z naslednjimi vprašanji.
Kakšno vlogo ste kot otrok igrali v svoji družini?
Ste bili znani kot tisti, ki se prvi odzove in je takoj za akcijo, ne glede na posledice? Se niste obremenjevali s tveganji, da se kaj ne bo izšlo? Ste radi začenjali šolske projekte ali izumljali nove načine početja? Potem ste najbrž graditelj.
Ste kot otrok sebi in odraslim postavljali veliko vprašanj? Ste se spraševali, zakaj so ljudje, kakršni so, zakaj počno, kar počnejo, kako delujejo naravni pojavi in naprave? Ste bili drzni in se niste bali povedati svojega mnenja? Potem ste najbrž govorec resnice.
Ste druge otroke radi učili novih iger in kako kaj narediti? Ste radi delili, kar ste izvedeli in kar veste? Vas je navdušilo, ko je komu kaj uspelo pod vašim vodstvom? Potem ste najbrž učitelj.
Ste bili kot otrok skrbni do drugih ljudi in bitij? Vas je prizadelo, če so ljudje ali živali trpeli? Ste opazili, če potrebujejo vašo pomoč? Ste iskali priložnosti pokazati, kako ste odgovorni. Ste imeli radi igre, ki niso nikogar izključevale? Potem ste najbrž nadzornik.
Ste bili tisti, ki daje pobude in druge otroke prepriča v akcijo? Ste otroke in odrasle znali prepričati s svoje ideje? Ste svoje najljubše igrače, izkušnje ali misli navdušeno delili z drugimi? Potem ste najbrž zaposlovalec.
Kaj bi počeli ves dan, če ne bi potrebovali denarja?
Začeli bi se ukvarjati z novimi interesi. Preuredili bi okolico hiše ali pa prenovili pohištvo. Zagnali bi humanitarno akcijo.
Z branjem ali gledanjem dokumentarnih vsebin bi raziskovali področje, ki vas zanima. Pisali bi knjige, bloge, snemali podcast, pripravljali predavanja.
Vključili bi se v kampanje ozaveščanja in informiranja. Izvajali bi poučne delavnice ali nudili inštrukcije. Naučili bi se nove veščine, da bi jo širili naprej.
Lotili bi se humanitarne dejavnosti. Pomagali bi ogroženim skupinam ali živalim. Opozarjali bi na nepravičnosti.
Pridružili bi se družbenim kampanjam in gibanjem, ki so vam pomembne ter aktivno sodelovali v širjenju in razvijanju idej.
Po kakšen nasvet bi k vam prišli prijatelji?
Prijatelji se na vas obrnejo, ko potrebujejo strateški nasvet, pomoč pri reševanju problemov, strokovno perspektivo. Vidijo vas kot nekoga, ki razmišlja na široko, ne da bi bil čustven.
Prijatelji se na vas obrnejo, ko želijo iskreno mnenje ali prave informacije. Po vašem priporočilu vprašajo glede družbeno aktualnih problemov, glede problemov v službi, osebnih vprašanj in ko česa ne vedo.
Prijatelji se na vas obrnejo, ko česa ne znajo in bi se tega radi naučili. Imajo vas za dovolj potrpežljivega, da jim boste pomagali in pokazali, kako se kaj skuha, nastavi elektronska naprava ali kako izpolniti obrazec.
Prijatelji se na vas obrnejo, ko potrebujejo podporo. Če se jim pokvari avto, če potrebujejo varstvo domače živali, pokličejo vas. Na vas se lahko zmeraj zanesejo.
Prijatelji se na vas obrnejo, ko se ne morejo odločiti ali potrebujejo motivacijo. Imajo vas tudi za osebo, ki jim lahko pomaga razširiti njihovo idejo in ki pozna ogromno ljudi.
Kaj imate radi in česa ne marate?
Radi začenjate nove projekte, tudi če jih ne zaključite. Nove ideje vas navdajo z navdušenjem in pričakovanjem. Radi načrtujete, postavljate cilje, rešujete probleme.
Imate področje, ki vas posebej zanima in o katerem ogromno veste. Radi pridete stvari do dna in običajno preverjati vire informacij. Motijo vas lažne novice.
Radi ljudi vodite in spodbujate, da se česa naučijo. Moti vas, če ne vedo najboljšega načina, kako se česa lotiti.
Radi skrbite za druge, jim pomagate in jim nudite oporo. Občutek, da vas ljudje potrebujejo in ko naredite nekaj dobrega, vas izpopolnjuje. Moti vas, da se dogajajo krivice.
Z ljudmi radi delite ideje, ki vas navdušujejo. Radi delite svoje interese in nad njimi navdušite druge.
Jedrno čustvo sle se nanaša na partnerske občutke, ki jih poznate kot zaljubljenost, ljubezen, poželenje, hrepenenje. Nevronska mreža jedrnega čustva sle se nahaja v možganskem deblu, tako kot nevronske mreže vseh ostalih jedrnih čustev. Z nevronskimi mrežami jedrnih čustev se rodite, nato pa vaše življenjske izkušnje in okoliščine oblikujejo sekundarne in terciarne čustvene mreže. Kako partnerska čustva doživljate danes, je tako odvisno od številnih dejavnikov vaše življenjske zgodovine in sedanjosti. Nevronska mreža jedrnega čustva se iz dna možganov povezuje skozi srednje plasti vse do možganske skorje. Tako se povezuje z vsebinami vaše vzgoje, kulture, preteklih odnosov ipd. V zapleten sistem doživljanja partnerskih čustev se povezuje tudi hormonski sistem.
O možganskih in hormonskih osnovah partnerskih čustev vemo precej. Zelo verjetno ste tudi že sami slušali za testosteron, estrogen in progesteron. Oba biološka spola imata vse tri hormone, čeprav v različnih količinah. Dva druga pomembna, a manj znana nevrohormona sta oksitocin pri ženskah in arginin vazopresin (AVP) ali vazopresin pri moških. AVP se imenuje tudi antidiuretični hormov (ADH), ker poveča zadrževanje vode in ga pediatri predpisujejo otrokom, ki močijo posteljo. Ravni testosterona, estrogena, progesterona, oksitocina in vazopresina v osnovi uravnavajo jedrne možganske strukture in so genetsko določene. Dodatno pa je hormonski sistem pod vplivom delovanja nevronskih mrež, ki se oblikujejo z vsemi vašimi življenjskimi izkušnjami in okoliščinami. Na ravni in nihanja hormonov tako vplivajo tudi vaš življenjski slog, vaša prepričanja, zdravila, prehrana, odnosi, splošno počutje ipd.
Na vašo hormonsko sliko in posledično partnerska čustva lahko pomembno vplivajo različni dogodki. Ravni oksitocina se tik pred porodom dvignejo in običajno tudi po porodu ostaja na višji ravni. Raven oksitocina in vazopresina narasteta med spolnim odnosom pri obeh bioloških spolih. Oksitocin je pomembnejši v ženskih možganih, vazopresin pa v moških. Vazopresin in oksitocin pri tem nista le spolna hormona, ampak tudi hormona materinstva in očetovstva. Vazopresin imenujemo tudi monogamni hormon, ker ga imajo monogamne živali več od poligamnih. Oksitocin je socialni hormon, ki sodeluje pri navezovanju socialnih stikov, prepoznavanju in pomnjenju drugih. Ljudje kot socialne živali imamo visoke ravni oksitocina in si drug drugega dobro zapomnimo. Visoke ravni oksitocina tudi niso povezane zgolj z navezanostjo, monogamnostjo, predanostjo, ampak tudi s posesivnostjo, ljubosumjem in tema povezano agresivnostjo.
V delovanje partnerskega doživljanja so vpletene še druge kemikalije. Mogoče ste že slišali, da imajo možgani lastna zdravila proti bolečinam, imenovana endorfini. Endorfini so endogeni opioidi: so naravna različica morfija in heroina. Možgani sproščajo endorfine, če se poškodujete, da zmanjšajo bolečino. Endorfini se sproščajo tudi, ko ste z ljudmi, ki jih imate radi, ko se vas kdo, ki ga imate radi, dotakne ali vas stisne. Vaša navezanost na druge tako pravzaprav temelji na fizični odvisnosti od možganskih opiatov. S človekom lahko postanete podobno zasvojeni kot s heroinom ali morfijem. Če bi jemali naltrexone, ki blokira učinek opioidov, bi postali denimo bolj družabni, saj stiki dvigujejo raven opioidov. Ob stiku z drugimi se sprošča tudi oksitocin in pomanjkanje opioidov je na ravni počutja deloma lahko nadomestiti z višjimi ravnmi oksitocina.
Sistemi jedrnega čustva sle se med biološkima spoloma v povprečju razlikujejo. Razmerja med posameznimi hormoni pomagajo ustvariti spolno specifične spolne lastnosti in nagnjenosti.Raven oksitocina je povezana z ravnmi estrogena pri ženskah in raven vazopresina z ravnjo testosterona pri moških. Oksitocin spodbuja spolno pripravljenost pri ženskah, pa tudi zaupanje in samozavest, vazopresin pa spodbuja asertivnost in ljubosumno vedenje pri moških. Ti hormoni skupaj z jedrnimi nevronskimi mrežami zgodaj v življenju spodbujajo različne spolne značilnosti moških in žensk ter sprožijo spolno aktivacijo v puberteti. Ker pa so možganske in telesne spolne značilnosti neodvisno organizirane, je mogoče, da imate kljub zunanjim značilnostim enega spola tipične spolne nagone drugega spola. Če ste videti kot moški, lahko imate hormonski in s tem doživljajski ustroj ženske, ter obratno.
Sistem partnerskega čustvovanja je tesno prepleten z vsemi vidiki vaše osebnosti, doživljanja, počutja. Smeri povezav so pri tem dvosmerne in tako imate na različnih mestih možnost poseganja vanj. Vaše vedenje in čustvovanje na področju spolnosti, partnerstva, spolne identitete sta dovzetna tudi za učinke različnih drugih okoliščin, ki niso pod vašim nadzorom. Nekatere vaše značilnosti in posebnosti so tudi vrojene in jih ne morete zmeraj spremeniti tako, kot bi si želeli. Je pa zmeraj mogoče nekaj spremeniti, če obstoječe stanje iz kakršnega koli razloga negativno vpliva na kakovost vašega življenja. Pogosto je izjemnega pomena razumevanje, da ste v svojem partnerskem in spolnem ustroju povsem edinstveni. Kljub družbenim obsesijam ljudi kategorizirati ter ustvarjati najrazličnejše kategorične norme, je naravna distribucija spolnih in partnerskih značilnosti preprosto raznolika.
***
Panksepp, J. (2009). Brain emotional systems and qualities of mental life: From animal models of affect to implications for psychotherapeutics. V Fosha, D., Siegel, D. J., Solomon, M. F. (ur.), The healing power of emotion: Affective neuroscience, development & clinical practice (1–26). W. W. Norton & Company.
Grandin, T. in Johnson, C. (2009). Animals in translation: using the mysteries of autism to decode animal behavior. SUNY Press.
Med depresivne motnje uvrščamo veliko in široko množico motenj občutij žalosti in občutij praznine, npr. veliko depresivno motnjo, trajno depresivno motnjo, bipolarno (manično-depresivno) motnjo, sezonsko čustveno motnjo, psihotično depresijo, poporodno depresijo, predmenstrualno disforično motnjo, situacijsko depresijo, atipično depresijo, na zdravljenje odporno depresijo itn. Na nevronski ravni gre za motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva ločitvene stiske (kar se odraža z občutji žalosti) in jedrnega čustva iskanja (kar se odraža z občutji praznine). Depresivne motnje nastanejo predvsem kot posledica genetsko predisponiranih osebnostnih lastnosti, zgodnjih odnosnih izkušenj in življenjskih okoliščin ter se pojavljajo v številnih kombinacijah in intenzivnostih.
Depresivne motnje prvega tipa, pri katerih prihaja predvsem do občutij žalosti, so najbolj povezane z odnosnimi izgubami. Odnosne izgube ne zajemajo le dejanskih izgub oseb, ampak tudi izgube vseh vrst odnosnih vsebin, tj. pomanjkanja tistega, kar v odnosu potrebujete. To so lahko varnost, prisotnost, naklonjenost, sprejemanje, odobravanje, občudovanje, hvaležnost ipd. Dejavnik depresije v teh primerih ni nujno odsotnost ali absolutno pomanjkanje vsebine v odnosu, temveč zgolj relativno pomanjkanje te v primerjavi z vašimi potrebami.
Depresivne motnje drugega tipa, pri katerih prihaja zlasti do občutij praznine, se izražajo kot pomanjkanje volje, motivacije, smisla. Motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva hotenja so povezane s travmatizacijo, ki pogojuje zaščitno zapiranje organizma. Gre za kompleksnejšo obliko depresivnih motenj, ker je delovanje mrež jedrnega čustva hotenja močno povezano z mrežami vseh preostalih jedrnih čustev.
Oba tipa depresivnih motenj se nikakor ne izključujeta. Depresivna simptomatika lahko obsega občutja žalosti, obupa, praznine, osamljenosti; odsotnost veselja, pričakovanja, zadovoljstva; povečanje ali zmanjšanje telesne teže, nespečnost ali prekomerno potrebo po spanju; težave s koncentracijo; utrujenost; občutja krivde, sramu, neustreznosti; razmišljanje o samomoru ipd.
Za zdravljenje depresivnih motenj so pogosto v uporabi zdravila – antidepresivi, ki vplivajo na delovanje komunikacijskih molekul v možganih. Po naključju je bilo ugotovljeno, da nekatera zdravila, ki so se prvotno uporabljala za kaj drugega (npr. tuberkulozo, alergije), zmanjšujejo depresivno simptomatiko. Na osnovi tega je bila oblikovana predpostavka, da neustrezne ravni komunikacijskih molekul pogojujejo razvoj depresivnih motenj. Za simptomatiko prvega tipa depresivnih motenj se tako praviloma predpisujejo antidepresivi, ki vplivajo na ravni serotonina, za simptomatiko drugega tipa depresivnih motenj pa antidepresivi, ki vplivajo na ravni dopamina. Antidepresivi, ki vplivajo na ravni noradrenalina, se predpisujejo za oba tipa depresivne simptomatike.
Depresivne motnje zdravimo tudi z različnimi oblikami psihoterapije. Obravnava lahko zajema ozaveščanje doživljanja, predelovanje preteklosti, oblikovanje razumevanja, razvoj alternativnih vzorcev ipd. V globinski psihoterapiji motnjo obravnavamo v širšem diahronem in sinhronem kontekstu. Diahroni kontekst pomeni, da raziščemo zgodnje dejavnike in sprožilce nastanka. Sinhroni kontekst pomeni, da pri obravnavi upoštevamo vaše osebnostne lastnosti, obstoječe vzorce delovanja, značilnosti odnosov in vplive življenjskih okoliščin. Vključimo lahko kratkoročne strategije, s katerimi olajšamo akutno stisku, poudarek pa je na globinskem delu, ki zagotavlja trajne učinke. Lajšanje akutne stiske je pogosto potrebno, da se lahko vključite v globinsko delo.
***
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.
Plutchik, R. in Kellerman, H. (2013). Theories of emotion. Academic Press.
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Pletscher, A. (1991). The discovery of antidepressants: a winding path. Experientia, 47(1), 4-8.
Jedrna čustva sestavljajo osnovo vašega doživljanja in osebnosti. S polno delujočimi nevronskimi mrežami jedrnih čustev ste bili rojeni. Omogočila so vam osnovne vzorce odzivanja na okoliščine in vplivanja nanje. Na temelju jedrnih čustvenih sistemov ste skozi interakcijo z okoljem in učenje tudi razvili sekundarne čustvene sisteme. Vaše vzorce odzivanja na sekundarni ravni so oblikovale zgodnje izkušnje, ko ste se v odnosih učili, kaj je dobro in slabo, zaželeno in nezaželeno, prijetno in neprijetno. Na organski ravni so se ti mehanizmi oblikovali v srednji liniji možganov, nad možganskim deblom s strukturami jedrnih čustev. Ob razvoju najvišje plasti možganov in s tem racionalnih sposobnosti ste čustveno doživljanje začeli ozaveščati, o njem razmišljati, govoriti, ga usmerjati. Danes vaše čustveno doživljanje sestavljajo vse tri oblike in vaša zavestna čustvena izkušnja izhaja iz aktivacije sistemov na vseh treh možganskih ravneh. Do izoliranega jedrnega čustva ne morete doživljajsko dostopati, bi pa v možganskem deblu še vedno lahko opazovali aktivacijo nevronske mreže posameznega jedrnega čustva. Eno od takšnih jerdnih čustev je ločitvena stiska (izv. sadness).
Možganske strukture osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu.
Jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vas spodbuja k ohranjanju odnosnega stika. Sistem je delujoč že ob rojstvu ter se aktivira, ko potrebujete bližino negovalne osebe (običajno je to mati). Prvi odziv na aktivacijo ločitvene stiske je protest, alarm, najbolj značilno v obliki joka. Namen vedenjskega odziva, ki ga čustvo sproži, je priklicati negovalca oz. vzbuditi njegovo pozornost, ga opozoriti nase ter na potrebo po bližini. Čustveni sistem ločitvene stiske je poimenovan tudi panika (izv. panic) ter predstavlja najbolj osnovni tesnobni odziv, ki vas motivira, da iščete bližino sočloveka. Tekom razvoja se izraža na različne načine, ki se jih učite v interakciji z okoljem ter ob razvoju novih sposobnosti. Vaša okolica vas uči, katera vedenja ob aktivaciji sistema ločitvene stiske dosežejo želeni učinek, tj. stik in zaščito. Na ta način v svojih zgodnjih odnosih razvijete odzive, ki so v kasnejših odnosih bolje ali slabše sprejeti, zaželeni, učinkoviti.
Drugo ime za sistem ločitvene stiske je tudi žalost (izv. sadness, grief). Če se negovalna oseba na izražanje ločitvene stiske v prvi fazi ne odzove, nastopi namreč odziv druge faze, ki se izraža kot izklop. Sistem ločitvene stiske ima (ob delovanju drugih sistemov primarnih čustev) varovalo, da preprečuje izčrpanost zaradi razmeroma dramatičnega in izčrpavajočega odziva prve faze. Če alarm ob aktivaciji ločitvene stiske v nekem času ne doseže učinka, tj. bližine negovalca, preidete v fazo izčrpanja, varčevanja. Odziv se v tej fazi izraža kot praznina, nemoč, izgorelost. Druga faza aktivacije sistema ločitvene stiske je povezana z izklopom jedrnega čustva hotenja in je znak travmatizacije v prvi fazi ločitvene stiske. Ob odzivih okolice na vedenje prve faze ločitvene stiske se med drugim učite, kako hitro je smiselno preklapljati v drugo fazo. To učenje se realizira kot oblikovanje sekundarnih in terciarnih mrež, povezanih s primarnim čustvenim sistemom ločitvene stiske, ter je kritični dejavnik razvoja depresivnih motenj.
***
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533-563.
Strah bi najbrž označili kot negativno čustvo. Občutit strah je neprijetno, hkrati pa se vam lahko zdi, da vas občutek prej ovira kot vam koristi. Iz osnovnega čustva strahu poleg tega izhajajo vse kompleksnejše različice, na primer anksioznost, tesnoba, stres. Vsi ti občutki so pogosto obravnavani kot preprosto slabi, celo škodljivi, patološki. Vendar pa ima strah, prav tako kot vsa ostala čustva, kritično funkcijo. Strah je v osnovi koristen ter potreben in nujen za preživetje. Signalizira vam nevarnost ter sproži zaščitno vedenje. Zaščitna vedenja so lahko beg, iskanje zaščite ali skrivališča, pa tudi povečana opreznost in pazljivost, povišana pripravljenost organizma na ukrepanje ipd.
Strah ima v sodobnem okolju negativno konotacijo, ker je življenje zelo varno. Strah kot ključni instinkt zaščite pred nevarnostjo tako izgublja svojo primarno funkcijo, zaradi katere obstaja. Situacije in okoliščine, ki vas lahko ogrožajo, večinoma ne ogrožajo vašega življenja, ampak vaše odnose in družbeni status. Čeprav so kompleksne oblike strahu tudi v teh okoliščinah lahko funkcionalne v usmerjanju in motiviranju vašega vedenja, je vaša izkušnja najbrž pogosta nasprotna. Strah v obliki tesnobe, stresa, panike vas mogoče pogosto le ovira, zlasti pa kvari vaše razpoloženje. Čustva se niso razvila, da bi se dobro počutili, ampak da vam zagotavljajo preživetje.
Strah deluje po principu bolje preveč kot premalo. Preveč strahu je v naravnih okoliščinah bistveno manj škodljivo kot premalo strahu. Če se bojite premalo, se vedete tvegano ter ogrožate sebe in druge. Od premalo strahu lahko umrete. Če se bojite preveč, pa posledice običajno niso isto škodljive. Zaradi zmerno premočnega strahu zgolj ne dosežete kakšnega cilja, stagnirate ter se predvsem slabo počutite. Narava vas je tako po kriteriju zagotavljanja preživetja raje oblikovala s preveč kot s premalo strahu. Ko kakšno grožnjo ocenjujete racionalno, rezultat zato pogosto pokaže nesorazmernost občutkov strahu. Strah je poleg tega univerzalno in s tem vseprisotno čustvo. Pojavlja se v številnih oblikah.
Osnovna oblika strahu je jedrno čustvo strahu. To je občutek, ki ob dražljaju grožnje sproži odziv boja, bega in zamrznitve. Jedrno čustvo strahu je najbrž eno od redkih jedrnih čustev, ki ga lahko začutite v razmeroma surovi obliki ob hudi grožnji. Nevronske mreže jedrnih čustev se nahajajo v možganskem deblu, najglobljem delu možganov. S polno funkcionalnimi jedrnimi čustvi ste že rojeni, tekom zgodnjih izkušenj in socializacije pa se razvijajo čustvene mreže sekundarnih in terciarnih čustev. Sekundarna in terciarna čustva so kompleksna ter so odraz množice kombinacij vaših zgodnjih in kasnejših odnosov, dogodkov, življenjskih okoliščin, družbenih vplivov itn.
Poleg jedrnega čustva strahu pogosteje in vsakodnevno izkušate kompleksnejše oblike strahu. Zlasti gre za različne oblike socialnih stresov, ki izhajajo iz nevronskih mrež jedrnega čustva strahu in jedrnega čustva ločitvene stiske. Mednje sodijo krivda, sram, občutki neustreznosti, nezadostnosti, strah pred osmešenjem, slaba samopodoba. Vsa ta čustva so za vas velikega pomena, saj vas usmerjajo pri navigaciji skozi zapletene odnose, socialne norme in vrednote. Mehanizme teh čustev ste oblikovali v okolju zgodnjih odnosov ter jih nadgrajevali v širšem družbenem okolju. Če vaša okolja so in so bila funkcionalna, vam ta čustva danes koristijo.
Velika pojavnost anksioznih motenj, med katerimi so socialne fobije, stresne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, agorafobije ipd., naj bi kazala, da današnja okolja večinoma niso funkcionalna. Čeprav je strah univerzalno in vseprisotno čustvo, je pogostost anksioznih motenj nad povprečjem drugih zdravstvenih težav. Ena od možnih razlag je evolucijsko neskladje oz. neskladje med okoljem, za katerega so se vaša čustva naravno razvila, in okoljem, v katerem danes živite. Druga možna razlaga je enostavno nizka družbena toleranca do anksioznosti. To bi pomenilo, da smo kriterije anksioznih motenj močno spustili in tako preprosto veliko primerov označimo kot anksiozne motnje.
Jeza je čustvo, ki ga prepoznava večina kategorizacij osnovnih emocij. Teh kategorizacij veliko različnih, ker je čustveno doživljanje zelo kompleksno in ker ni dostopno za zunanje opazovanje. Čustva lahko neposredno opazujete le pri sebi in do vaših čustev neposredno dostopate le sami. Drugim lahko o svojih čustvih pripovedujete, vendar ne morete zagotovo vedeti, ali si z vašim sogovornikom pod neko besedo predstavljata isti občutek. Zaradi tega še nismo oblikovali konsenza glede tega, katera so osnovna čustva. Tako kot barve, imajo čustva neskončno odtenkov.
Na to, kako doživljate jezo, vplivata primarna in sekundarna socializacija. Primarna socializacija se je odvijala v vašem zgodnjem okolju in odnosih s pomembnimi odraslimi. Sekundarna socializacija se je odvijala in se še vedno odvija v vašem širšem družbenem okolju. Skozi stike s kulturnimi vsebinami in družbenimi skupinami oblikujete svoja prepričanja, vrednote, norme, predsodke, stereotipe. Vse vaše izkušnje in okolja sooblikujejo miselne in vedenjske, s tem pa tudi doživljajske komponente vaših občutij jeze.
Naravno, instinktivno udejanjanje surovega čustva jeze se izraža kot napad. Če je neposredno izražanje jeze v vašem zgodnjem odnosnem okolju naletelo na negativne odzive, ste se naučili jezo izražati na alternativne načine. Alternativni načini vedenjske realizacije jeze se oblikujejo, ko v primarnem okolju prinašajo manj škode in več koristi. V vaših današnjih življenjskih okoliščinah je ta način lahko še vedno koristen, lahko pa je škodljiv. Na vaš odnos do jeze in njeno doživljanje vplivajo tudi vaše izkušnje jeze drugih.
Glede na izkušnje in skladno s svojimi vrednotami lahko jezo doživljate kot vir moči in sredstvo za doseganje ciljev ali pa kot nevarno motnjo in neželeno karakterno hibo, ki vas ovira in ogroža. Tako vas lahko spodbudi in napolni z energijo ali pa vas izčrpava in onesrečuje. Jeze poleg tega ne doživljate zmeraj enako, ampak bolj in manj intenzivno ter tako ali drugače obarvano. Kako občutite jezo, se lahko razlikuje v različnih življenjskih obdobjih in v različnih življenjskih situacijah. V vsaki od teh komponent se vaše doživljanje jeze razlikuje od doživljanja jeze koga drugega.
Hkrati pa občutja jeze v surovi obliki izhajajo iz dobro opredeljene jedrne nevronske mreže, ki je pri vseh enaka. Nevronske mreže vseh jedrnih čustev se nahajajo v najglobljem delu možganov, tj. v možganskem deblu. V tem delu se nahajajo tudi možganske strukture, ki vzdržujejo ostale življenjsko pomembne funkcije, kot so bitje srca, dihanje, uravnavanje glukoze v krvi, občutek lakote, občutek bolečine itn. Tudi osnovna čustva predstavljajo kritične mehanizme preživetja, tako da usmerjajo vaše instinktivno vedenje.
Instinktivno vedenje sestavlja takšna ravnanja, s katerimi se na določeno okoliščino odzivate samodejno in brez premisleka. Z instinkti ste rojeni, vaše zgodnje izkušnje in kasnejše življenjske vsebine pa osnovne instinkte dodelajo v množico raznolikih odzivov. Vaše čustvo jeze danes ni zgolj instinkt, ampak je nadgrajeno s številnimi nevronskimi mrežami primarne in sekundarne socializacije. Nevronske mreže primarne socializacije se nahajajo v srednji plasti možganov, nevronske mreže sekundarne socializacije pa v zunanji plasti možganov.
Če bi odstranili strukture srednje in zunanje plasti možganov, bi vam ostalo jedrno čustvo jeze, ob katerem bi instinktivno prešli v fizični boj. Jedrno čustvo jeze aktivira grožnja vsemu, kar vam je pomembno. Jeza spodbudi odziv, s katerim zaščitite sebe, pomembne druge, svoje imetje ter odstranite ovire do želenega. Vaše čustvo jeze je tako v osnovi konkurenčno, zaradi česar je od vseh jedrnih čustev s strani okolice najslabše sprejeto. Zaradi tega ste se je lahko naučili izražati na socialno sprejemljivejše načine.
***
Davis, K. L. in Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025. Montag, C. in Panksepp, J. (2017). Primary emotional systems and personality: an evolutionary perspective. Frontiers in psychology, 8(1), 464. Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.
V jedrnem delu vaših možganov se že pred rojstvom izoblikujejo nevronske mreže sedmih osnovnih čustev. Osnovna čustva so primarni sistemi, ki si jih delite z vsemi sesalci. Omogočajo vam instinktivno predvidevanje in odzivanje na okoliščine. Instinktivno vedenje je vrojeno, torej genetsko programirano in se vam ga ni treba naučiti. Primarna čustva vas tako vodijo, da se izogibate grožnjam in sledite koristim. Spodbujajo vas k raziskovanju in iskanju, sprožajo strah pred nevarnostmi ter jezo na ovire in grožnje, oblikujejo vašo navezanost na svoje bližnje. (Predvsem) v času otroštva vas tudi motivirajo za igranje. Če bi utrpeli poškodbe jedrnih možganskih struktur, v katere se povezuje nevronska mreža jedrnega čustva igre, bi pri vas igralno vedenje izzvenelo. Igranje pa je kritični pogoj za razvoj možganov.
Med igro vaši možgani gradijo nove nevronske povezave, ki vam pomagajo pri krmarjenju po zapletenih družbenih interakcijah. Primarno čustvo igre spodbuja in usmerja razvoj sekundarnih in terciarnih socialnih čustev, s katerimi se orientirate v odnosih z drugimi. Primarna funkcija igre je oblikovanje vaših socialnih predstav in zemljevidov. Skozi igro preizkušate lastne meje in meje drugih, svoje zmožnosti in omejitve, oblikujete svoje običajne načine delovanja v odnosih in družbi. Naučite se komunicirati, se uveljavljati ali umakniti, se podrediti ali dominirati. Skozi igro se razvija vaše osnovno zaupanje v sebe, življenje in druge.
Igra spodbuja tudi razvoj vaših nevronskih povezav v najmlajšem delu možganov, sprednji možganski skorji. Tam se nahaja center vašega izvršilnega nadzora, tj. center vašega zavestnega in hotenega delovanja. Igranje vam tako pomaga, da gradite kapacitete logičnega mišljenja, racionalnega predvidevanja in načrtovanja, reševanja problemov, volje in samodiscipline, uravnavanja čustev. Igranje tako ni zgolj ključnega pomena za vaš socialni, ampak tudi za vaš kognitivni razvoj. Omejene možnosti igre lahko na vseh ravneh zavrejo vaš osebnostni razvoj. Hkrati lahko z uvajanjem igre: humorja, fantazije, kulture, športa, umetnosti svoj osebnostni razvoj spodbudite.
Medtem ko danes opozarjamo predvsem na pomanjkanje nestrukturiranega časa za igranje pri otrocih, je igra pomembna tudi za odrasle. Če na igro pozabite, se ne prikrajšate zgolj za ugodje in zabavo, ampak za realizacijo svojih potencialov na vseh življenjskih področjih. Igranje sproža epigenetske spremembe možganov, torej usmerja izražanje vaših genov.Pomanjkanje igre pomembno zavre razvoj in plastičnost možganov, ki potekata vse življenje. Nasprotje igre pri tem ni delo, ampak depresija kot pomanjkanje volje in smisla. S priklicem najbolj igrivih in razposajenih spominov svojega življenja si lahko poskusite pomagati, ko potrebujete preklop miselne naravnanosti. Lahko vam pomaga tudi kakršno koli igrivo početje.
O tem, da je igranje tako pomembno, ste najbrž malo slišali. Igra ostaja na področju duševnega zdravja, osebnostne rasti in kakovosti življenja spregledana sestavina življenja. Čeprav so jasno komunicirane smernice, da v svoje življenje umestite kakovostno preživljanje prostega časa, so poudarjeni predvsem pozitivni učinki gibanja in kvečjemu sproščanja. Igranje pa je še več kot to. Igranje je zanesljiv način za spodbujanje kreativnosti, kognitivnih zmožnosti, čustvenega zdravja. Igra je pri tem lahko kar koli, kar začutite kot igranje. Pobrskajte po spominih. Ko boste v življenje začeli uvajati igro, se vam bo utrnilo vse več novih idej.
***
Vanderschuren, L. J., Achterberg, E. M. in Trezza, V. (2016). The neurobiology of social play and its rewarding value in rats. Neuroscience & biobehavioral reviews, 70(1), 86-105. Stuart Brown: Play is more than fun. Dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=HHwXlcHcTHc.
Osebnostne motnje so motnje, ki jih povzročajo izrazito izražene osebnostne značilnosti. Večinoma jih enoznačno predstavljamo patološko, kot problem. Kot večina pojavov, pa imajo negativne in pozitivne plati. Osebnostne motnje izhodiščno označujemo kot neobičajne vzorce čustvovanja, zaznavanja, doživljanja, razmišljanja, pomnjenja, predpostavljanja, izražanja, vedenja, povezovanja, komuniciranja. Zaradi te neobičajnosti lahko v družbenih in medosebnih stikih povzročajo neskladnosti, trenja, konflikte in težave osebi z osebnostno motnjo ali njeni okolici. Osebnostne motnje posledično pogosto ne le obravnavamo, ampak tudi opredeljujemo z vidika teh težav. Bolj celostno razumevanje osebnostnih motenj pa razkriva njihove druge plati. Neobičajne osebnostne značilnosti ne morejo imeti samo slabih posledic. Eden pomembnih vidikov osebnostnih motenj so različne vrste nadarjenosti.
Osebnost razumemo kot množico osebnostnih značilnosti. To so načini vedenja, odzivanja, delovanja v odnosih, doživljanja, čustvovanja, razmišljanja itn. Vaša osebnost je lahko takšna, da ste bolj ali manj odprti, bolj ali manj vestni, bolj ali manj družabni, bolj ali manj podredljivi, bolj ali manj čustveni itn. Najbolj verjetno je, da se na teh dimenzijah uvrščate nekam v sredino. Če se na kakšni od osebnostnih dimenziji uvrščate na en skrajni konec, to običajno pomeni, da se tudi na kakšni drugi dimenziji uvrščate na drugi skrajni konec. Če ste denimo zelo družabni obstaja velika verjetnost, da ste na drugi strani manj samostojni in težko prenašate samoto. To so povsem hipotetične kombinacije. Če ste v čem nadpovprečni, pa je praviloma tako, da ste v čem drugem podpovprečni. Osebnostne motnje lahko s tega vidika prepoznavamo kot neenakomerne in neobičajne razporeditve življenjskih veščin.[1]
Če pri sebi prepoznavate lastnosti osebnostne motnje, lahko to pomeni da ste v zgodnjem ali kasnejšem obdobju preživeli v bolj ekstremnih okoliščinah. Lahko tudi pomeni, da ste vrojeno prilagojeni preživetju v neobičajnih pogojih. Posledično težko delujete v običajnih razmerah, v katerih najbolje deluje večina ljudi. To lahko vam in drugim povzroča težave. Med neobičajnimi osebnostnimi značilnostmi so npr. visoka odpornost na pritiske, prisila nenehnega delovanja, zmožnost velike samotnosti, velike kapacitete samozaščite, zmožnost intenzivnega čustvovanja, sposobnost samozatajevanja. Veliko teh karakternih lastnosti se je preprosto ohranilo skozi zgodovino človeške vrste, ker so zagotavljale pomembno prednost in preživetje posamezniku in skupnosti. Če ne bi zagotavljale prednosti in preživetja, se ne bi ohranile. Te iste skrajne lastnosti najdemo tudi v biografijah številnih posameznikov s ključnimi doprinosi za človeštvo.[2] Izjemni posamezniki skoraj potrebujejo izjemne lastnosti, kajne?
Le redko kdo lahko sproščeno in zbrano brez čustev reže človeško srce in opravlja delo srčnega kirurga. Imeti mora psihopatske lastnosti. Za psihopatsko osebnostno motnjo je značilno plitko čustvovanje.[3] Čustva človeka usmerjajo, da kaj stori oz. počne ali pa da česa ne stori oz. ne počne. Uravnavajo razmišljanje in zaznavanje. Če čustva ne usmerjajo vaših zaznav, doživljanj, razmišljanj, ravnanja, se lahko glede teh povsem premišljeno odločate. Če vas ni strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, si upate se bolj drzno postavljati zase. Če vas ni strah skočiti v reko, lahko iz nje rešitev utapljajočega se otroka. Ker vas ne zmedejo čustva, lahko razmišljate strateško, odlično komunicirate, sledile zastavljenemu. Grandioznost, prepričljivost, šarm, brezobzirnost, odsotnost obžalovanja in zmožnost manipulacije lahko uporabljate v dobre in zle namene. [4]
Civilizacijski napredek pogosto sloni na samotnem delu posameznikov z izjemnimi intelektualnimi in kreativnimi sposobnostmi. Biografije pomembnih izumiteljev, mislecev, umetnikov, znanstvenikov, filozofov in aktivistov kažejo, da neredko izbirajo bolj ali manj družbeno izolirano življenje in gojijo malo medosebnih odnosov. Njihove osebnosti odražajo lastnosti shizoidnih karakterjev. Za njih so hkrati značilne slabše osnovne življenjske zmožnosti in šibke odnosne kapacitete.[5] Če ste shizoidno strukturirani, vam lahko težave povzročajo povezovanje z drugimi, medosebna intimnost, seksualnost, fizični stik z ljudmi, čustvovanje, navezanost ipd. Lahko pa vam introvertnost in odmaknjenost ne povzročata posebnih težav ali stisk, le živite na svojstven način. Ne udeležujete se običajnih družbenih aktivnosti ter veselja, hrepenenj, želja, strahov ne delite z drugimi. Neodvisnost in samostojnost vam omogočata, da življenje podredite svojim ustvarjalnim procesom. Ljubezen, skrb, strast, čas, pozornost, energijo, osredotočenost, ki jih ljudje običajno namenijo svojim bližnjim, posvetite drugim projektom.
Za obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je značilna prisila k delovanju. To pomeni močno usmerjenost v naloge in cilje. Če imate značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje, nimate dostopa stanja počitka. Obsesivno-kompulzivna osebnost premore veliko volje ali motivacije za kontinuirano delo, zato je struktura značilna za najbolj plodne podjetnike. Prisila delovanja lahko zagotavlja impresivno produktivnost. Strategijo, da ste nenehno zasedeni in usmerjeni v delo, sicer lahko zlorabljate, da se izognete stiku z bolečimi in težkimi občutki iz preteklosti ali sedanjosti. Strategija je običajno zelo učinkovita. Včasih se te strategije poslužujejo tudi druge osebnosti. Če ne želite čutiti ali razmišljati o čem, kar boli, ste stalno zaposleni. Pozitivna, produktivna in konstruktivna strategija ima torej tudi negativno plat, ki lahko vodi v odvisnost.[6]
Narcistično osebnost in odvisnostno osebnost lahko povežemo z nadpovprečnimi zmožnostmi prizadevanja za lastne interese in nadpovprečnimi zmožnostmi odpovedovanja. V prvem primeru gre za izrazito postavljanje sebe pred druge in v drugem za izrazito postavljanje druge pred sebe. V običajnih življenjskih okoliščinah nobena skrajnost ni dobra, saj bodisi vi jemljete drugim, bodisi dovolite, da drugi jemljejo vam. V obeh primerih je kdo oškodovan. Lahko pa zmožnosti omogočita preživetje v ostrih razmerah, kjer so materialni in psihični viri preživetja izjemno skopi in običajni ljudje v njih ne bi preživeli.
Narcistična struktura se na ogrožajoče razmere odzove z napadom. Če ste narcistično strukturirani, lahko dobro poskrbite za svoje interese in ste radi v ospredju. Narcistične osebnosti blestijo na področjih, kjer so potrebne veščine nastopanja in predstavljanja. Občudovanje krepi pozicijo moči in dostop do virov. Narcistična struktura vam lahko zelo pomaga, da uspete v zabavni industriji in politiki. Narcistične osebnosti so neredko tudi oportunistični podjetniki, ki najdejo najhitrejše načine, kako uspeti.
Odvisnostna struktura se na ogrožajoče razmere odziva na način sprejemanja. Pogosta strategija sprejemanja sta nega in skrb za druge, razdajanje časa, energije, prostora in čustev. Razvoj strategije odpovedovanja okrepi zgodnja konstelacija, v kateri otrok prevzema vlogo starša. Skrb je lahko usmerjena v ljudi, živali, naravo. Odvisnostna osebnost lahko s predajanjem in odrekanjem ogromno prispeva. Pogosto se zgodi, da je gonilna sila, vendar ne zahteva pravic do prepoznavnosti ali izpostavljenosti. Odvisnost pri odvisnosti motnji pa je zapletena. Bolj kot je druga oseba odvisna od vas, bolj ste vi odvisni od njene odvisnosti.
Borderline (mejna) osebnostna motnja označuje čustveno intenzivne osebnosti. Zaradi čustvene intenzivnosti ste lahko nestabilni in nepredvidljivi, vendar tudi visoko intuitivni in dojemljivi.[7][8] Splošna funkcija čustev je samodejno in hitro informiranje o tem, kaj je za vas dobro ali slabo ter na kak način.[9][10] Če imate značilnosti borderline osebnosti, lahko pri sebi opazite nadpovprečno razvite zmožnosti zaznavanja čustvenih indicev in čustvenih stanj pri drugih.[11][12][13] Bolj ali manj jasno lahko pri drugih prepoznavate tudi zavedne in nezavedne misli in občutke, celo fizična občutja.[14][15] Borderline motnja je lahko zaradi tega povezana z izkušnjo, da se vas ljudje izogibajo. Vaše zaznavanje njihovih notranjih procesov jim ni prijetno.[16] Zaradi takšnega podpražnega stika lahko imate tudi dobro sposobnost vplivanja na druge in vzpostavljanja intenzivnih odnosov.[17] Nadpovprečna intuitivnost in dojemljivost lahko prinašata dobro in slabo, ugodje in neugodje, koristno in škodljivo. Izid je pogosto odvisen od številnih razvojnih in kasnejših dejavnikov in okoliščin.[18]
Kaj storiti z vsemi temi izjemnimi osebnostmi? Se vam zdi, da jih moramo zdraviti?
***
[1] Paul, F. (2019). Gifts of wounds and personality disorders traits. Oregon: TedxBend [2] Paul, 2019. [3] Paul, 2019. [4] Dutton, K. (2012). The wisdom of psychopaths: what saints, spies, and serial killers can teach us about success. New York: Scientific American. [5] Newport, C. (2016). Deep work: rules for focused success in a distracted world. New York: Piatkus. [6] Paul, 2019. [7] Selby, E. A. in Joiner Jr, T. E. (2009). Cascades of emotion: the emergence of borderline personality disorder from emotional and behavioral dysregulation. Review of general psychology, 13(3), 219–229. [8] Leible, T. L. in Snell Jr, W. E. (2004). Borderline personality disorder and multiple aspects of emotional intelligence. Personality and individual differences, 37(2), 393–404. [9] Davis, K. L. in Panksepp, J. (2018). The emotional foundations of personality: a neurobiological and evolutionary approach. New York: WW Norton & Company. [10] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: The foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press. [11] Daros, A. R., Uliaszek, A. A. in Ruocco, A. C. (2014). Perceptual biases in facial emotion recognition in borderline personality disorder. Personality disorders: theory, research, and treatment, 5(1), 79–89. [12] McLaren, 2013. [13] Gleichgerrcht and Decety, 2012. [14] Birg, J. A. (2020). Borderline personality disorder traits and empathy: the moderating role of emotion regulation. New Yokr: American University. [15] Gleichgerrcht, E. in Decety, J. (2013). Empathy in clinical practice: how individual dispositions, gender, and experience moderate empathic concern, burnout, and emotional distress in physicians. PloS one, 8(4), e61526. [16] Hughes, C. D. (2017). Biases in affective forecasting and recall as a function of borderline personality disorder symptoms. Brunswick: Rutgers University. [17] Park, L. C., Imboden, J. B., Park, T. J., Hulse, S. H., & Unger, H. T. (1992). Giftedness and psychological abuse in borderline personality disorder: their relevance to genesis and treatment. Journal of personality disorders, 6(3), 226–240. [18] Paul, 2019.
